TURŠKE NADALJEVANKE
»So kot terapija za brazgotine«
Še pred kratkim so slovenske gledalke in gledalci vzhičeno čakali dneve, ko so jih na male zaslone prikovale španske telenovele z lepimi, popolno urejenimi in naličenimi igralkami ter mišičastimi in zapeljivimi igralci, zaradi katerih so Slovenke padale na kolena in vsaj eno uro na dan prebivale in sanjarile v nekem vzporednem vesolju ljubezni, prepleteni s takšnimi in drugačnimi spletkami. Toda časi se spreminjajo, španske telenovele pri nas niso več tako priljubljene, kot so bile nekoč, verjetno tudi zato, ker so slovensko občinstvo prevzele turške nadaljevanke.
Odpri galerijo
Pri nas sta trenutno najbolj priljubljeni Moja boš, ki jo vrtijo na POP TV, in Planetovi Mama, ki se je zaključila, ter Tuje življenje. Z lepimi, skoraj popolnimi glavnimi liki, vendar hudo nesrečnimi, trpečimi, nekoliko samouničevalnimi. Kaj je takšnega na turških nadaljevankah, kar privlači slovenske gledalce, čeprav vedo, da konci v turških limonadah ali bolje rečeno dramah niso najsrečnejši?
O fenomenu turških nadaljevank smo se pogovarjali z eno najbolj prodornih intelektualk, antropologinjo in doktorico antičnih študij Svetlano Slapšak, ki pravi, da so turške žajfnice, kot jim sama pravi, tako kot španske, mehiške ali brazilske, da o ameriških niti ne govorimo, del svetovnega fenomena. »Izražajo željo žensk po tolažilni, pomirjevalni zgodbi, pravljici, ki izvabi solze in sočutje z izmišljenimi junakinjami in junaki, v okoliščinah, ki so povsem zunaj njihovega vsakdanjika. To je kot terapija za brazgotine, ki jih pušča patriarhat. Takšne zgodbe obstajajo vse od antike v obliki pustolovsko-ljubezenskih romanov, danes se nam ponujajo tudi iz kioskov pa seveda s televizijskih zaslonov,« pravi Slapšakova in dodaja, da je eksotika pomemben element, pri čemer pa ženskemu občinstvu ni pomembno, od kod prihaja zgodba.
»Spomnimo se izjav domačink med begunsko krizo, da se bojijo beguncev, muslimanov, Arabcev in podobno, matere pa so po takšnem nastopu pred kamero bržkone pohitele domov, da bi si v miru ogledale turško (muslimansko!) nadaljevanko. Realnega življenja pred sabo niso bile sposobne občutiti in pomagati ali vsaj pokazati sočutje konkretnemu človeku v stiski, na drugi strani pa porabijo paket Paloma robčkov za vsako epizodo nadaljevanke. V tem je res nekaj perverznega,« odločno pravi Slapšakova in doda, da bi rada videla, da bi se ženske končno prebudile in se ozavestile kot državljanke, da bi torej razumele, kje živijo, ob tem pa lahko gledajo tudi serije, ki jim prinašajo olajšanje.
O fenomenu turških nadaljevank smo se pogovarjali z eno najbolj prodornih intelektualk, antropologinjo in doktorico antičnih študij Svetlano Slapšak, ki pravi, da so turške žajfnice, kot jim sama pravi, tako kot španske, mehiške ali brazilske, da o ameriških niti ne govorimo, del svetovnega fenomena. »Izražajo željo žensk po tolažilni, pomirjevalni zgodbi, pravljici, ki izvabi solze in sočutje z izmišljenimi junakinjami in junaki, v okoliščinah, ki so povsem zunaj njihovega vsakdanjika. To je kot terapija za brazgotine, ki jih pušča patriarhat. Takšne zgodbe obstajajo vse od antike v obliki pustolovsko-ljubezenskih romanov, danes se nam ponujajo tudi iz kioskov pa seveda s televizijskih zaslonov,« pravi Slapšakova in dodaja, da je eksotika pomemben element, pri čemer pa ženskemu občinstvu ni pomembno, od kod prihaja zgodba.
Izguba stika z realnostjo
»Prvotni srečen konec je pri televizijskih nadaljevankah zamenjal odprt epizodni zaključek, ki obeta odložen užitek. Pravzaprav gre bolj za obsedenost, saj se v nadaljevankah logičnost zapleta hitro izgubi, liki pa se dušijo v množici medsebojno konfliktnih stereotipov. Z drugimi besedami, poneumljanje je ob nadaljevankah veliko resnejše in trajnejše in povzroča izgubo stika z realnostjo,« je prepričana naša sogovornica, ki dvojna merila tudi sicer obsoja. Dala nam je namreč izvrsten primer, kako dvolični znamo biti Slovenci in Slovenke.»Spomnimo se izjav domačink med begunsko krizo, da se bojijo beguncev, muslimanov, Arabcev in podobno, matere pa so po takšnem nastopu pred kamero bržkone pohitele domov, da bi si v miru ogledale turško (muslimansko!) nadaljevanko. Realnega življenja pred sabo niso bile sposobne občutiti in pomagati ali vsaj pokazati sočutje konkretnemu človeku v stiski, na drugi strani pa porabijo paket Paloma robčkov za vsako epizodo nadaljevanke. V tem je res nekaj perverznega,« odločno pravi Slapšakova in doda, da bi rada videla, da bi se ženske končno prebudile in se ozavestile kot državljanke, da bi torej razumele, kje živijo, ob tem pa lahko gledajo tudi serije, ki jim prinašajo olajšanje.
Predstavitvene informacije
Komentarji:
13:00
Pomagamo si s paro