Ameriški glasbenik proizvaja srbsko rakijo

Ste vedeli, da rakija, se pravi srbsko žganje, pomaga pri vnetem grlu, blaži srbečico pri komarjevih pikih, je odličen razkuževalec, zmešana z vročo vodo in limono blaži simptome prehlada in gripe, z njo lahko očistite madeže z oblačil, uporabite jo lahko kot ustno vodico ali pa z njo zloščite medenino, avtomobilske odbijače, pa še bi lahko naštevali? A vse našteto je le dodana vrednost pitja zaradi uživanja po požirkih, ne glede na letni čas ali del dneva. No, dobrodošla je tudi ob vsaki posebni priložnosti.

Tak hvalospev je srbski rakiji zapel Billy Gould, basist ameriške rockerske skupine Faith no more, ki se je v srbsko žganico zaljubil že pred desetletji. Ker je v Ameriki ni mogel kupiti, je pred dvema letoma zavihal rokave, stkal nujna poznanstva in zdaj na mizo postavil končni izdelek. Svojo rakijo, ki jo iz ročno obranih sliv in gorske vode destilira v srbskem mestu Kraljevo in izvaža v ZDA. Za zdaj se ljubitelji žganih pijač do nje lahko dokopljejo le v Kaliforniji, Gould pa načrtuje prodajo razširiti še v druge dele ZDA.

Zvezdnik ni pozabil priložnosti, ko mu je prvič stekla po grlu. »Bilo je v Budimpešti, leta 1991. Na naš koncert je prišel avtobus mladcev iz Srbije, ki so se nato z nami družili v zaodrju. Nekdo mi je pod nos pomolil steklenico, rekoč, naj poskusim rakijo iz Srbije. Takrat nisem še ničesar vedel ne o Srbiji ne rakiji,« se spominja basist, ki je nato steklenico nagibal ves večer in še nekaj dni na turneji. »In tako sem se zaljubil.« Da se mu je utrnila zamisel o lastni slivovki, pa je je moralo še veliko steči po njegovem grlu. »Na Balkan sem v naslednjih letih redno prihajal na turneje, tja sem šel vsaj 30-krat, morda 40-krat. Spal sem po hišah oboževalcev, prav v vsaki hiši pa so imeli steklenico ali dve dedove rakije,« pravi Billy, ki pa ni poskusil le slivovke, temveč tudi vse preostale žganice, značilne za ta prostor, marelično žganje, denimo, ali pa tisto iz kutine. Naučil se je razlikovati žganje. »Balkan ima izjemne rakije. Makedonska je odlična, črnogorska in bosanska sta že ubijalsko močni, srbska pa je imela, vsaj zame, najbolj kompleksen in pretanjen okus.«

Vselej ko se je vračal domov, je prinesel steklenico ali dve rakije, če ga je obiskal kak balkanski prijatelj, mu je Billy naročil rakijo. Pred tremi leti pa je glasbenik domov v San Francisco prinesel 10 steklenic, eno je odnesel znancu, distributerju pijač. Natočil mu je šilce. Zanimalo ga je, kaj bo rekel, distributer pa mu je takoj ponudil partnerstvo pri prepoznavanju rakije v ZDA.



Glasbenik je združil moči s srbsko družino, ki že tri generacije proizvaja žganje, za ime in podobo pa je poskrbel sam. Na etiketi, ki morda še najbolj spominja na osmrtnico, je slika priletne ženice, ki vase zliva šilce. »Babica Ljubica, menda je Hrvatica, je delala rakijo do svoje smrti, umrla pa je stara 102 leti. To vam pove vse!« pravi Gould, ki je žganico poimenoval z besedo, ki jo lahko slišite v vseh državah bivše Jugoslavije – yebiga! »Saj veste, ko nič drugega ni pomembno, ko se vam ne mudi in se ne živcirate. Ko preprosto ste, za drugo vam, jebiga, ni mar,« pojasnjuje Billy Gould.