Babica preživela Auschwitz, Natasha premagala droge

V televizijskem hitu Oranžna je nova črna se je prelevila v zapornico, ki se poleg vsega bori tudi z odvisnostjo. To je Natashi Lyonne uspelo odigrati tako prepričljivo, da ji je stranska vloga prinesla nominacijo za emmyja. V sveži Netflixovi seriji Russian Doll, ki jo je soustvarila s stanovskima kolegicama Amy Poehler in Leslye Headland, pa je prevzela vlogo glavne junakinje, ki v časovni zanki nenehno umira, se spet vrača v življenje in podoživlja to noč. Obe vlogi sta precej mrakobni, povezani z umiranjem, a zvezdnici sta pisani na kožo, v nekaterih pogledih celo biografski. Tudi sama se je namreč borila z odvisnostjo od heroina, s katerim je obremenila svoje telo, da je morala na operacijo na odprtem srcu. Ne le enkrat je zrla smrti naravnost v oči.

Zvezdniško življenje, ki ga je prezgodaj začela okušati

Štela jih je komaj šest, ko je prvič stala pred televizijskimi kamerami. Zvezdniško življenje, ki ga je prezgodaj začela okušati, jo je potegnilo v uničevalno spiralo ter povleklo na dno. Sredi dvajsetih je bila namreč že globoko v heroinskem primežu, tako da je leta 2005, pri 26 letih, pristala v kliniki za zdravljenje odvisnosti. Brez pomoči prijateljice Chloe Sevigny se ne bi izkopala iz brezna. »Ona je bila stalnica, ki mi je vselej stala ob strani ne glede na vse. Na začetku, ko sem poskušala spet zaživeti trezno, je bila Chloe tista, ki je prihajala k meni in poskrbela, da sem sploh kdaj odšla iz hiše. Zvlekla me je na plažo, kjer je smuknila v kopalke, jaz pa sem le sedela tam, v nekaj plasteh oblačil, in verižno kadila. A sem vsaj šla na sonce in zrak.«



Chloe je Natasho skoraj za roko odpeljala v bolnišnico. Heroin je igralkinemu telesu namreč zadal nekaj grozljivih udarcev, od okužbe s hepatitisom C do sesedlih pljuč in srčne infekcije. Če je želela praznovati 30. rojstni dan, je bila operacija na odprtem srcu nujna. »Peljala me je v bolnišnico, vse do operacijske mize, in se zadrla, naj mi ne dajo nikakršnih drog. Naj bom povsem neomamljena, niti ene same tablete.«

Babica je preživela Auschwitz

Lyonnova ve, da danes ne bi bila ženska, kakršna je, brez teh izkušenj. »Močno so vplivale na moje poglede in prepričanje, predvsem glede vprašanja življenja in smrti.« Vse to je morala preživeti, da se je naučila, da biti močna oseba ne pomeni neizprosnosti do sebe. »Mislila sem, da je povezano z vprašanjem, koliko lahko preneseš. A danes je moje razmišljanje drugačno,« pripoveduje. »Moja babica je preživela Auschwitz, navzočnost Hitlerja je bila sestavni del mojega otroštva.



Odraščanje z miselnostjo, da je treba preživeti vse, ne glede na to, kako grozljive stvari ti življenje zaluča na pot, ter da je to le dokaz, kaj vse je človek zmožen pretrpeti, me je oblikovalo. Morda me je zato podzavestno zanimalo, kako daleč lahko grem. Ko sem, denimo, prišla v stik z LSD, me ni zanimalo le, kaj to je, ampak tudi, kam me lahko odnese.«