Bil je že v predoru brez luči na koncu. Glede bolezni ostaja skrivnosten
Za več kot pol leta je Jamie Foxx izginil iz javnosti. Marsikaterega zvezdnika občasno zasrbi, da bi se preprosto udrl v zemljo in vsaj nekaj časa užival v anonimnosti in popolni zasebnosti, a Jamiejeva odsotnost ni bila njegova odločitev, ampak so ga v to prisilile hude zdravstvene težave. Kakšne, še ni razkril, vseeno pa je zdaj vsaj nakazal, kakšen pekel je preživljal.
»Noro, a pred pol leta tega nisem zmogel. Nisem mogel hoditi,« je dejal zvezdnik, ki se je v ponedeljek prvič od aprila pojavil v javnosti. Prišel je na podelitev nagrad filmskih kritikov za afroameriške in latinskoameriške umetnike ter tudi sam prejel kipec. Čeprav mu je morda v tem primeru več kot nagrada pomenilo dejstvo, da se je lahko sam, brez pomoči, povzpel na oder.
Čudovito je, da sem danes tu. Zdaj cenim prav vsako minuto.
Spomnimo, aprila so oskarjevca s snemanja njegovega najnovejšega filma Back in Action odpeljali v bolnišnico. Govorilo se je, da ga je obšla slabost, zaradi česar sprva nikogar ni pretirano zaskrbelo. Poleg tega je njegova hči Corinne zagotovila, da njen oče že okreva. Toda mesec dni pozneje je bil igralec še vedno v bolnišnici, govorice, povezane z njegovim zdravstvenim stanjem, pa so se razraščale kot plevel, ena hujša od druge. Zadela ga je kap. Morali so ga oživljati. Zaradi bolezni je paraliziran. Oslepel je. Njegovi najbližji se pripravljajo na najhujše. Vse to in še več se je govorilo, a resnice ni poznal nihče.
Šele julija, po več kot treh mesecih nejasnosti, se je Foxx prvič oglasil ne družbenih omrežjih. Dejal je, da je prehodil pot do pekla in nazaj, zdaj pa da počasi okreva. Razložil je še, da je njegova družina na njegovo željo skrbno varovala informacije, povezane z njegovim zdravjem, saj ni želel, da ga ljudje vidijo z vsemi cevkami v telesu.
Svoje težave je torej skrival in tudi tokrat, ko se je končno pokazal v javnosti, o zdravju ni bil pretirano zgovoren. Čeprav ni razkril imena bolezni, pa je jasno, da je njegovo življenje viselo na nitki. »Čudovito je, da sem danes tu. Zdaj cenim prav vsako minuto,« je dejal in nadaljeval, da tega, kar je prestal, ne privošči niti najhujšemu sovražniku. »Težko je, ko spoznaš, da je tvoje življenje skoraj končano, da že vidiš predor.« To priznanje je poskušal nekoliko omiliti s šalo, češ da je že videl predor, ne pa tudi svetlobe. »In v predoru je bilo grozno vroče. Vprašal sem se, ali sploh grem v pravo smer,« je še navrgel.
Zahvalil se je svojim, ker so mu ves čas stali ob strani.
V nadaljevanju se je še enkrat zahvalil svoji družini, ker mu je v tej peklenski preizkušnji ves čas stala ob strani in spoštovala njegovo željo, da ne razkrijejo njegovih težav. Dotaknil se je tudi govoric, češ da med nami ni več Jamieja, temveč njegov klon. »Nisem klon. Nisem! Vem, da so nekateri govorili, da so me klonirali, a to je navadno sranje.«
Kot moški, ki je zrl smrti v oči, je Jamie na življenje začel gledati kot na neprecenljivo darilo, ki ga ne smemo vzeti za samoumevno. »Življenje zdaj cenim in spoštujem, kot ga nisem nikoli prej. In tudi bolj cenim svojo umetnost. V zadnjih mesecih, ko sem preganjal čas, sem pogledal ogromno filmov in poslušal ogromno pesmi. Spoznal sem, da se svoji umetnosti ne smem odpovedati. Tega se zaveš še bolj, ko vidiš, da je vsega lahko že v naslednjem hipu konec.« T. P.
