Zvezdnika je bipolarna motnja večkrat spravila v bolnišnico (FOTO)
Je zvezda Netflixove uspešnice Stranger Things, ki je Davidu Harbourju v vlogi šerifa Jima Hopperja prinesla dve nominaciji za emmyja in eno za zlati globus. Igralcu se smeji tudi v zasebnosti, saj še vedno plava na oblaku zaljubljenosti s pridihom mladoporočenca, le eno leto in pol je namreč minilo, odkar si je po letu zmenkov izmenjal poročne zaobljube z brhko angleško pevko Lily Allen.
A to je njegovo življenje danes, pred sedmimi leti pa je životaril iz dneva v dan, ne vedoč, ali mu bo sploh uspelo nabrati za naslednjo mesečno najemnino.
»Sredi tridesetih sem še nekako plaval. Po svoji oceni sem bil celo zmerno uspešen, saj sem dobival vloge, dovolj pogosto, da sem plačeval najemnino in imel vedno hrano v hladilniku. A kak mesec po 40. rojstnem dnevu me je življenje butnilo ob tla. Bil sem brez denarja, niti tega nisem vedel, ali bom zmogel plačati najemnino ali pa bom pristal na cesti.« A čeprav je bil v veliki življenjski stiski, je ob trdo dno trčil že skoraj dve desetletji prej, ko je zaradi duševnih težav končal v bolnišnici.
Njegovo življenje bi zlahka zašlo v precej drugačno, neprimerljivo bolj kruto in trdo smer. »Zlahka bi pristal na cesti. Imel sem srečo, da mi je v najtežjih časih stala ob strani družina,« priznava David, ki se je že zgodaj ujel v past alkoholizma, a ga je na začetku svojih dvajsetih spravil na povodec. S treznostjo se zanj nista začela cediti med in mleko, »pri 26 letih so mi diagnosticirali bipolarno motnjo. To so zdravniki odkrili, potem ko sem doživel precej hudo duševno epizodo, zaradi katere so me celo institucionalizirali.«
Zaradi duševnih težav je nekaj let hodil po različnih bolnišnicah, notranje demone je poskušal ukrotiti z zdravili, »šele nadvse močna travma me je prisilila, da sem poizkusil tudi terapijo s pogovorom in ji resnično dal priložnost. Tedaj sem spoznal, da mi takšno spopadanje z boleznijo na čustveni in intelektualni ravni pomaga bolj kot vse bolnišnice in zdravila skupaj.« Pri tem je dodal, da duševnih bolezni ne moremo metati v isti koš s telesnimi.
»To ni tako, kot bi imel zlomljeno nogo, pri duševnih boleznih je namreč močna tudi socialna komponenta. Gre z roko v roki z revščino. Zaradi nje ne moreš normalno delovati v družbi, zato ostaneš brez denarja. Brez tega pa ne moreš v trgovino, ne moreš na kosilo, in ob tem se ti meša,« je orisal svojo izkušnjo tega začaranega kroga.
Serija je pred dnevi prikovala ljudi pred male zaslone s četrto sezono, ustvarjalci pa so prižgali zeleno luč že peti in šesti.
Za sabo ima vzpone in padce. A ko je pri 41 letih, bilo je leta 2016, postal del igralske zasedbe serije Stranger Things, je šlo zanj vse le navzgor. Njegovim lastnim pričakovanjem navkljub. Kajti čeprav je že ob prebiranju scenarija vedel, da bo v igri neznansko užival, je bil prepričan, da tega navdušenja ne bodo delili gledalci.
»Mislil sem, da tega ne bo nihče gledal. Nato pa sem začel dobivati vse več sporočil oboževalcev, gore sporočil, kako izjemna je serija. Tega nisem še nikoli doživel, bilo je čarobno! Ko pa so svoje povedali še kritiki in številke gledanosti, sem vedel, da smo posneli nekaj resnično posebnega, nekaj, kar se je dotaknilo ljudi.«
