Bolezenski krči so Celine Dione zlomili rebra
Po letih namigov in govoric o bolehnosti ali motnjah hranjenja, kar so javnost in mediji pripisovali Celine Dion zaradi njenega koščenega telesa, je kanadska pevka predlani sklenila vsem naliti čistega vina in povedati resnico. »Nedavno so mi diagnosticirali zelo redko nevrološko motnjo, sindrom toge osebe,« je decembra 2022 solznih oči odvrgla bombo in zaradi neozdravljive bolezni, ki povzroča otrdelost in togost v trupu in udih, kar spremljajo močni krči, odpovedala vse nastope.
Čeprav je komaj predlani svojim težavam lahko dala tudi ime, je zdaj povedala, da s to boleznijo v resnici živi že skoraj 20 let. Simptome je namreč začela opažati med svetovno turnejo Taking Chances leta 2008, a jih je sklenila prezreti. »Morala bi si vzeti čas in ugotoviti, kaj se z menoj dogaja,« zdaj gleda nazaj. Čeprav ve, da tudi če bi čas lahko zavrtela nazaj, ne bi naredila nič drugače. »Takrat se je za življenje boril moj mož. Vzgajati sem morala otroke. Zato sem morala vse to skriti – pred njimi, svetom in tudi samo seboj. Morala sem biti junakinja,« je povedala v svojem prvem televizijskem intervjuju po razkritju zlovešče diagnoze.
Živela je z lažjo. Lagala je svetu in sebi, tudi ker se je na vse pretege oklepala pevskih sanj. Čeprav jo je telo počasi puščalo na cedilu. »Sčasoma je laganje postalo pretežko breme. Lagati ljudem, zaradi katerih sem prišla tako daleč, kot sem, to je postalo pretežko. Tako nisem mogla več naprej. Morala sem povedati resnico,« se je odprla v nedavnem intervjuju, čeprav je dodala, da je bilo povedati, kaj se z njo v resnici dogaja, neznansko težko. »Kaj pa naj bi povedala? Sploh nismo vedeli, kaj se z menoj dogaja.«
Nastopala je še predlani, čeprav jo je telo – in tudi glasilke – že davno začelo izdajati. Dejala je, da je bilo zaradi krčev, ki so ji stresali telo, tako rekoč nemogoče spreminjati višino glasu in tudi vztrajati pri eni sami noti. Petje nasploh pa ji je povzročalo grozne bolečine. »Bilo je, kot bi me kdo grabil in stiskal za grlo.«
Težave je sprva opazila prav na glasilkah, ki jih nenadoma ni imela več pod popolnim nadzorom, otrdelost pa se je postopno začela seliti po telesu. »Če prste na nogah iztegnem v špičke, bodo ostali v tem položaju kot zaklenjeni. Podobno se mi zgodi med kuhanjem – in kuham zelo rada –, ko prsti obstanejo v določenem položaju in jih ne morem več spremeniti. In stopala, občutek imam, kot da mi jih zakrčijo mišični krči, ki jih ne morem več razkleniti.« Toda to še ni tisto najbolj skrajno. Krči so bili tudi že tako močni, da so ji celo zlomili rebra!
Skrivala sem bolezen. Morala sem biti junakinja.
