Bradleyja Cooperja dekleta včasih niti pogledala niso

Včasih je iskrena, četudi trda beseda prijatelja tista, ki ti odpre oči, da si na poti življenja povsem zašel. Tega se neznansko dobro zaveda Bradley Cooper, ki je še precej na začetku svoj filmske poti pregloboko zabredel v vode zasvojenosti, a tega v svojih samopomilovanju in nizki samozavesti ni sprevidel. Nasprotno, podkrepljen z nekaj umetne spodbude, najsi v obliki nekaj kozarčkov najsi črtic kokaina, se je samemu sebi zdel neznansko zabaven. Vse do večerje z dobrima prijateljema Willom Arnettom in Amy Poehler, ko je s svojimi »šalami« šel predaleč. »Tega večera ne bom nikoli pozabil. Bil sem v družbi teh dveh prijateljev, že vzornikov, prepričan sem bil, da sem za počit smešen, ko mi je Will naravnost dejal, da se vedem kot popolna rit. To je bilo prvič, da sem spoznal, da imam morda težavo z alkoholom in drogami,« se je odprl hollywoodski težkokategornik, ki danes dobro ve, da se za svojo nato izjemno uspešno kariero in lepo življenje lahko zahvali prav Willu. »Bil sem izgubljen in zasvojen z alkoholom in kokainom. Will pa je, bilo je julija 2004, tvegal in se z menoj nadvse odkrito pogovoril. Usmeril me je na pravo pot, kar mi je spremenilo življenje. In za to se lahko zahvalim le njemu.«

Danes velja za enega najprivlačnejših igralcev, ki pa je vsaj toliko nadarjen, kot je seksi. To lahko ne nazadnje podkrepi z nagrado bafta, dvema grammyjema in devetimi oskarjevskimi nominacijami. Zato je težko, že skoraj nemogoče verjeti, da se je v svojih 20. letih spopadal z nizko samopodobo in ga dekleta niso obletavala, temveč ga, nasprotno, niti pogledala niso. »Ko sem dobil vlogo v neki reklami, sem bil prepričan, da mi je že uspelo. A ko sem se nato zaradi serije Alias preselil v Los Angeles, sem spoznal, da temu nisem niti blizu. Bilo je, kot bi se vrnil v srednjo šolo – v noben nočni klub me niso spustili, dekleta me tudi pogledala niso, bil sem povsem depresiven.« A če je mislil, da bo serija Alias, v kateri je zaigral z Jennifer Garner, to postopno spremenila, mu prinesla slavo in bogastvo, se je v resnici zaradi nje pogreznil še globlje. Kajti če je bil v prvih dveh sezonah še del glavne igralske zasedbe, so ga v tretji degradirali v le še gostujočega igralca. V le dveh epizodah. To mu je strašansko skrhalo že sicer načeto samozavest, rešitev pa je začel iskati v alkoholu in kokainu. A smola ga še kar ni hotela zapustiti: »Tik za tem, ko so me odpustili iz serije oziroma sem dal jaz odpoved, sem si strgal ahilovo tetivo. Moja samozavest ne bi mogla biti bolj na psu.«

V vsaki nesreči je tudi kanec sreče. In tega je Bradley našel v dejstvu, da je pasti slave, kot sta zasvojenost in depresija, doživel, še preden je v resnici sploh postal slaven. »Zame je uspeh prišel šele s Prekrokano nočjo (The Hangover). Takrat sem bil star že 36 in sem vse težko že preživel in pustil za sabo. Na srečo! Tako sem, že trezen, tedaj lahko normalo stal pred ljudmi, jih poslušal in govoril.« Česar zase v svojih zadetih dneh pač ne bi mogel trditi.

Ko mu Arnett ne bi pred skoraj 20 leti nastavil ogledala in ga zbrcal na pravo pot, danes ne bi imel življenja, kot ga ima, pijan ali zadet nikakor ne bi mogel »razviti svojega polnega potenciala. Če bi nadaljeval po stari poti, bi sabotiral samega sebe«. Postati in nato ostati trezen pa sta mu pomagala terapija in očetovstvo. »Z Leo (hči, ki se mu je rodila v prejšnjem razmerju z Irino Shayk, op. p.) se je spremenilo vse. Biti oče je nedvomno najbolj izjemna stvar, življenje je tedaj nenadoma postalo veličastno barvito.«