Brez svoje straniščne deske ne gre nikamor

Na predvečer njegovega šestdesetega rojstnega dne,« je v biografiji o princu Charlesu z naslovom Uporniški princ: Moč, strast in uporništvo princa Charlesa zapisal pisatelj Tom Bower, »je princ tudi uradno ujel svojega prapradeda Edwarda VII. in postal doslej najstarejši prestolonaslednik na britanskem dvoru. To je bilo že pred devetimi leti, Charles pa še kar čaka na svoj prestol, za katerega naj bi bil rojen.«

Leta 2004 je Charles Bowerju rekel, »da nihče ne ve, kako peklensko je biti princ.« Bowerju se je že takrat zdela ta njegova izjava v bistvu le še ena v vrsti številnih, ki so povsem brez občutka in realne podlage. »Milijoni bi namreč z veseljem trpeli ta njegov pekel, to je pekel lagodnega in razvajenega življenja.«
»Kdo si ti?« je nekoč princa Charlesa na nekem srečanju vprašal neznani otrok.
»Ne vem, pravzaprav si želim vedeti, kdo sem,« mu je odvrnil.

Upokojenci mu podijo polže

Kot piše Bower, so bile že pred časom organizirane uradne priprave na Charlesovo kronanje, prav tako so bili že narejeni osnutki za kovance, na katerih bi se svetlikala njegova glava. Charles naj bi bil v tistem silno nezadovoljen s svojim portretom, ki je bil mišljen za kovanec, saj je menil, da je videti preveč plešast in star. » Pri priči je zahteval nov portret,« piše Bower, »na kovancu je želel biti neprimerno bolj lasat in znatno mlajši«?! Hotel se je videti z levega profila in ne desnega, kot si ga je avtor prvotno zamislil.

Zgodba o kovancu je samo ena v morju podobnih anekdot iz Charlesovega življenja in njegove nečimrnosti. Takšna je na primer tudi tista, da se petkrat na dan preobleče in spremeni svoj videz, da vselej potuje s svojo straniščno desko, ne glede na to, za kako dolgo odpotuje, pa odnese s seboj skoraj vse, razen kuhinjskega korita.
Nekoč ga je, denimo, povabil prijatelj iz Škotske. Čeprav je odpotoval le za eno noč, je brž zaukazal služabnikom, da so mu natovorili za celo spalnico stvari, skupaj s posteljo, posteljnino, straniščnim pokrovom, njegovim najljubšim likerjem, ustekleničeno vodo, najljubšimi umetninami, brez katerih očitno Charles ne more. Na obisk k prijatelju je potoval – tovornjak njegovih stvari.

Za nameček zaposluje upokojence, ki morajo v njegovem ekološkem vrtu ročno odstranjevati vse možne iztrebke in polže z njegovih rastlin. Ves čas ga obdaja armada služabnikov, kuharjev, tajnic, vrtnarjev in šoferjev. Za svoje osebne konjičke naj bi zmetal že na milijone funtov davkoplačevalskega denarja, menda je šlo največ za homeopatske terapije.

Neempatični prevzetnež

V nasprotju s svojo skromno in pametno mamo je Charles kot kakšna Marija Antoanetta, ki zahteva posebej zanj narejeno kuhinjsko posodo, samo zanj izdelujejo viski po njegovem okusu, ekološko hrano in še in še. Takšen izbirčen, sebičen, prevzeten in neempatičen je bil tudi v zakonu s princeso Diano, popisuje Bower. Ki je bila popolno nasprotje od čustveno hladnega in retorično nespretnega, brez kakršne koli domišljije domišljavega Charlesa, ki menda nima niti najmanjšega daru za opazovanje.

Menda naj bi ga ob vseh možnih tegobah še najbolj žalostilo dejstvo, da toliko rojakov posega po hitro in napol pripravljeni hrani. Charles preprosto ne zmore razumeti, da ljudje delajo od jutra do večera in nimajo, kot on, časa in osebja, ki bi se po vse dni ukvarjali z vrtičkarstvom. Njegovi najljubši piškoti duchy originals morajo biti v dvojnem škrniclju.
Neverjetno naj bi bil še vedno navezan na nekdanjega slugo Michaela Fawcetta, najbrž tudi za to, ker mu je sleherno jutro stisnil ravno prav zobne paste na njegovo zobno krtačko. »Brez Michaela ne bi znal prav nič,« naj bi nekoč priznal Charles. Ničkoliko uslužbencev je že zamenjal Charles, saj Fawcettu niso bili po godu.
Pa še to: Bowerjeva knjiga je izšla tik pred majsko poroko princa Harryja z Meghan Markle in ne nazadnje tudi pred Charlesovim 70. rojstnim dnem.