Da ima virus HIV, je povedal skozi film

Morala je biti usoda, ko je ameriški igralec Billy Porter pred tremi leti dobil vlogo v seriji Pose. Ne, ker mu je vloga z virusom HIV okuženega Pray Tella prinesla nominacijo za zlati globus in je z njo osvojil emmyja, s čimer se je v filmsko zgodovino vpisal kot prvi odkrito homoseksualen temnopolti igralec, ki je kdaj osvojil to čislano odličje v kateri izmed vodilnih kategorij. Še pomembneje, vsaj zanj osebno, je verjetno bilo, da je skozi lik lahko svetu povedal to, česar si v javnosti ni upal razkriti – da zelo dobro ve, kaj vse je moral doživljati, saj so mu diagnozo virusa HIV že pred 14 leti tudi v resnici postavili zdravniki. »Izjemnost tega je bila, da sem dobil priložnost povedati vse, kar sem želel, skozi posrednika,« pomagalo pa mu je tudi, da se je rešil sramu, ki ga je razžiral, in da je zbral pogum, da svetu naposled iskreno pove resnico. »Tako je videti nekdo, ki je pozitiven na HIV.«
 

Mamo izobčili

Ni v Billyjevi naravi, da bi se igral skrivalnice. Bil je komaj 16-letnik, ko je že priznal svojo istospolno usmerjenost, čeprav je bilo to v goreče vernem okolju, v kakršnem je odraščal, nekaj, česar okolica ni najlažje prebavila. Vključno z njegovo mamo, sploh, kjer je bila zaradi sinovega razkritja skoraj izobčena iz binkoštne cerkve, ki ji je pripadala. To je bil tudi eden izmed razlogov, da se je pred mamo odločil skriti resnico o virusu. »Nisem hotel, da bi še enkrat morala to prestati. Bilo me je sram. Bilo mi je nerodno. Postal sem namreč del statistike, za katero so bili vsi tako ali tako prepričani, da bom postal. Zato sem sam s seboj sklenil pakt, da ji tega nikoli ne povem.« A če je resnico skrival pred mamo in ljudmi v šovbiznisu, težkega bremena življenja z boleznijo, ki je dolgo veljala za smrtno obsodbo, ni nosil povsem sam. »Kdor je to moral vedeti, je vedel,« čeprav je bila to precej ozka skupinica ljudi. Ni namreč želel, da bi mu diagnoza uničila kariero, še preden je ta sploh dobro zacvetela. »Poskušal sem imeti življenje in kariero, a nisem vedel, ali bi bilo kaj od tega sploh mogoče, če bi resnica prišla na ušesa napačnim ljudem. Kaj hitro bi postal tarča še večje diskriminacije, ki jo že doživljam kot temnopolti gej.« Zato se je odločil z boleznijo soočiti tako, kot je najboljše znal – poskušal bo ne razmišljati o njej, živel bo, kot bi je ne bilo.


 

Spolno zlorabljen

Dolgih 14 let je živel z mučno skrivnostjo. In nato je prišla pandemija. Za večino grozna, a zanj vsaj na nekih ravneh skoraj katarzična. Z možem Adamom Smithom sta se umaknila in se pred svetom izolirala v najeti hiški, kjer je v skoraj ustavljenem tempu sveta imel Billy čas, da se ustavi in razmisli. »Že dolgo hodim na terapijo, s predahi od svojega 25. leta. A v minulem letu sem se prvič resnično soočil s svojimi travmami in lahko začel proces zdravljenja. Počasi sem luščil eno plast za drugo vsega, kar me je dušilo. Od tega, da me je med 7. in 12. letom spolno zlorabljal očim, prek tega, da sem pri 16 letih priznal homoseksualnost, pa vse do dejstva, da sem okužen z virusom HIV.« In ko je razčiščeval pri sebi, je spoznal, da je pravilno, da resnico pove še vsem drugim, ne nazadnje tudi, ker bo le, če vsem natoči čistega vina, lahko obrnil nov list. Sprva se je zaupal mami, ki ni mogla verjeti, da je sam nosil to breme tako dolgo. Še istega dne se je zaupal igralski ekipi serije Pose. In zdaj svetu. »Upam, da sem s tem odvrgel vse, kar me je težilo, in bom lahko živel in ljubil svobodno. Brez sramu in strahu. To sem storil zase.« Dodal je še, da na tri mesece obišče zdravnika ter je bolj zdrav kot kdaj prej. In verjetno bolj kot marsikdo drug. »Morda sem statistika, a živeti s HIV je danes videti tako, kot sem videti jaz. Nekoč bom umrl, a verjetno zaradi nečesa drugega kot pa diagnoze, s katero živim in sem jo skrival.«