Devištva se je morala znebiti

Rada stoji na odru ali pred kamero. Obožuje igro. Tej umetnosti se je Mischa Barton v celoti predala že pri osmih letih, ko je prvič stala na gledaliških odrih, le tri leta pozneje pa je doživela filmski prvenec. A četudi so kritiki še otroško igralko opevali kot nadvse prikupno dekle s toliko šarma, da bi ga lahko prodajala, ter da je celo ena najbolj nadarjenih igralk svoje generacije, je Mischa začutila oster zbodljaj, da vse vendar ni samo sanjsko.

»Seksualnost je od nekdaj del moje kariere, že odkar sem bila otrok. Vloge v filmih o odraščanju se namreč neposredno navezujejo na spolnost in seksualnost,« se je odprla zvezdnica, ki je morala igrati tisti trenutek v dekliškem življenju, ko prvič dobi menstruacijo in postane ženska. Čeprav tega v resničnosti še ni izkusila. Podobno kot v seriji O. C., ko je bila pred kamerami spolno dejavna in precej brezskrbna in lahkoživa Marissa Cooper, medtem ko se resnični Mischi še sanjalo ni, kaj seks je: »Na neki način sem se zato, saj sem bila še devica, počutila kot prevarantka.« Zato je vzela stvari v svoje roke in poskušala čim hitreje opraviti s tem, kar so očitno počeli vsi njeni vrstniki.

Obletavali so jo starejši

Seks bi moral biti nekaj lepega, sploh prvič pa naj bi sfere telesnosti raziskoval v primežu brezmejne zaljubljenosti. A tega Mischa zase ne more trditi, počutila se je že prisiljeno, da izgubi nedolžnost. »Ko sem dobila vlogo Marisse, sem bila stara 18 let in ravno iz srednješolskih klopi. Moji vrstniki so uživali brezskrbnost najstništva, jaz pa sem dolge ure preživljala na snemanju in čutila pritiske, da ustrežem željam in zahtevam ljudi, ki so bili vsaj dvakrat starejši od mene,« zaplava v prav nič brezskrbna najstniška leta. »Igrala sem v seriji, v kateri se vse vrti okoli bogatih, privilegiranih najstnikov, ki popivajo, se drogirajo, seksajo. Zato je moje devištvo viselo nad menoj kot težka senca, bilo je kot slon v sobi s porcelanom. Morala sem se ga rešiti!« A za to prelomno dejanje ni izbrala fanta, ki bi ji bil všeč in ob katerem bi ji zaplahutalo mladostno srce. »Preganjali so me moški v tridesetih in tako sem naposled opravila s tem. Zdaj se čutim nekoliko krivo, da sem se vdala pritisku. Ne le z njegove strani, tudi s strani okolja, v katerem sem bila.«



Imela je občutek, da mora hitreje dozoreti in odrasti, kot bi si želela, kar pa ni bila edina manj lepa plat igralske umetnosti. V trenutku, ko si je namreč zaželela tudi zasebnega ljubezenskega življenja, so se za njo začeli zaganjati paparaci kot trop lačnih psov. Nikamor ni mogla, ne da bi slišala klikanje bliskavice, ne da bi se spotaknila ob paparace, ki so si želeli čim bolj sočne fotke. »To je močno vplivalo na moje duševno zdravje. Posledica je bila posttravmatski stresni sindrom. Še leta pozneje so me fotoaparati motili. Zvok, podoben klikanju, je v meni sprožal napade tesnobe, lotevali sta se me preganjavica in paranoja,« iskreno spregovori zvezdnica, ki je zaradi prepoznavnosti postala samotarka, ki se skriva pred svetom.