Dvakrat klonirala svojo psičko

Majhna kosmata Samantha je bila dolgih 14 let njena zvesta spremljevalka in prijateljica, a Barbra Streisand se je zavedala, da njene psičke ne bo vselej ob njej. Svet se je ameriški pevki in igralki podrl lani. »Vedno in povsod je bila ob meni, z menoj je šla na vsako predstavo,« se ji je ob smrti psičke lomilo srce. »Grozno mi je, kot bi izgubila otroka.« A s pomembno razliko. Glasbena diva je namreč še pred Samanthino smrtjo poskrbela, da bo delček oboževane kepice vedno z njo. Še preden je poginila, je zvezdnica namreč poskrbela, da so ji iz ust in želodca odvzeli celice, iz katerih sta zdaj zrasla dva nova psička, Samanthina klona.

Čemu bi nas na ljubljenega psa spominjale le ovratnica in fotografije, ko pa lahko s sodobno tehnologijo in medicino poskrbimo, da bo, čeprav v malce drugačni različici, še naprej z nami? Tako je razmišljala Streisandova, po smrti psičke globoko segla v denarnico – po ocenah poznavalcev naj bi odštela okoli 80 tisočakov – in Samantho klonirala. In to ne le enkrat, temveč dvakrat. No, mladička sta, čeprav sta si na pogled podobna kot jajce jajcu, po značaju kot dan in noč.

»Povsem drugačna karakterja imata. Zdaj lahko le čakam, da malce odrasteta. Šele nato bom videla, ali je kateri dobil Samanthine rjave očke in njeno resnost.« Čeprav ima še tretjo možnost – da najde novo Samantho, saj je, še preden je v dom dobila majhna klona, posvojila tudi njeno daljno sorodnico, ki ji je nadela ime po enem svojih najbolj znanih filmskih likov, Miss Funny. Iz muzikala Smešno dekle, ki je zvezdnici leta 1968 prinesel oskarja in zlati globus za najboljšo igralko. Puhasta klončka pa je poimenovala kar po barvi njunih pasjih oblekic, kar je Barbri v velikansko pomoč, da psički loči med sabo. Prva, vselej v vijoličastih oblekicah, je Miss Violet (Gospodična Vijolična) in druga v rdečkastih Miss Scarlett (Gospodična Škrlatna).


Barbra je navdušena, ker se po njenem domu podijo tri kepice. Nasprotno pa ni prav nič navdušila organizacije za etično ravnanje z živalmi Peta, kjer so prepričani, da bi bilo precej bolje, da bi streho ponudila kakšnemu brezdomnemu psu. »Vsi si želimo, da bi naši hišni ljubljenčki živeli večno, a s kloniranjem tega ne bomo dosegli. Tako le ustvarjamo vselej nove pse. In to v svetu, že tako prepolnem čudovitih, a zapuščenih psičkov, ki bodisi umirajo na ulicah bodisi životarijo v zavetiščih.«