Dve leti je bila ujeta v hiši groze

Preteklo leto je bilo polno težkih preizkušenj, a razširjena družina nekdanjih zvezdniških zakoncev Demi Moore in Brucea Willisa je tudi v tem mrakobnem času našla nekaj svetlobe.

»Pandemija nam je prinesla hude izzive in ogromno tragedij, a mislim, da je bilo tudi nekaj daril in blagoslovov. Osebno sem hvaležna, da smo lahko upočasnili tempo, da se je svet upočasnil, hvaležna sem za čas, ki smo ga preživljali kot družina,« je dejala Demi, ki izolacije ni preživljala v samoti, ampak so se ji pridružile hčerke Scout, Rumer in Tallulah, pa tudi bivši mož Bruce z novo ženo Emmo in njunima hčerkama Evelyn in Mabel. Precej pisana druščina, torej, znotraj katere pa je bilo dovolj prostora in ljubezni za še enega. Del te moderne družine je med pandemijo postal tudi filmar Dillon Buss, ki je februarja lani, malce preden se je svet znašel v primežu koronavirusa, ukradel srce Tallulah, najmlajši hčerki zvezdniških ločencev. »To je nadvse srečen dan za vso družino!« je čivknila Demi, saj bo Dillon uradno postal njihov. Na domačem vrtu je namreč zasnubil dekle, za katero mu utripa srce. »S popolno gotovostjo!« pa mu je na vprašanje, ali bo njegova žena, radostno zaklicala 27-letna Tallulah in se mu vrgla v objem.



Rada se imata slabo leto in pol. Pa vendar jo je Dillon v tem dokaj kratkem, a zaradi skupnega preživljanja izolacije nadvse intenzivnem času, dobro spoznal. »Preživljala sem nadvse težak dan, zato sem mu pisala, da potrebujem ta dan le zase. Razumel je, mi zatrdil, da mi daje toliko časa in prostora, kolikor ga potrebujem. A 40 minut pozneje je pozvonil na moja vrata, s piknik košaro v roki, ki je bila polna mojih najljubših prigrizkov. Usedla sva se ven, na travo, se pogovarjala o najinem prvem poljubu. In tedaj sem začutila, kaj v resnici pomeni biti hvaležen,« se je mladenka spomnila sprva žalostnega avgustovskega dne, ki se je na koncu izkazal za enega najlepših. Zadnje leto brez Dillona bi bilo zanjo neprimerljivo bolj težko, utesnjenost jo je razžirala. Zaradi akutnega stresa je jeseni izgubila precej kilogramov, kar je bilo za mladenko še toliko težje, saj se je v zgodnjih najstniških letih spopadala z motnjami hranjenja, sovražila je svoje telo, kar jo je skupaj s težko obliko depresije pripeljalo celo tako daleč, da je razmišljala o samomoru.

Danes srečna Tallulah ni skrivala, da so jo v najstništvu temne misli skoraj pahnile čez rob, šele nedavno pa je razkrila, da je med svojim 18. in 20. letom »ujetnica sociopatke v hiši groze,« kot se je izrazila. A zlorabljala je ni neznanka, temveč ženska, ki jo je poznala večino življenja in ji povsem zaupala. »Vsega še nisem pripravljena povedati. A v mojem življenju je bil nekdo, ki naj bi me varoval. Poznala sem jo od osnovne šole. Ko sem si pred vstopom na univerzo vzela leto dni predaha, se je odločila, da pridem živet k njej. Brez ugovarjanja sem to storila, mislila sem, da tako ali tako nimam izbire. Zdaj razumem, da je bila sociopatka,« je dejala Tallulah. »Spremenila mi je telefonsko številko. Pošto, ki sem jo dobivala na svoj elektronski naslov, je preusmerila na svoj e-naslov, da do nje nisem imela dostopa. Ujeta sem bila v tej hiši groze, kamor me nihče ni prišel iskat, kjer nikogar ni skrbelo zame. Telesno se me nikoli ni niti dotaknila, a pri čustveni in psihološki zlorabi ni pokazala milosti. Izrabljala je moje notranje stiske in željo po varnosti in ljubezni, vse za dostop do bančne kartice in za službo.«