FOTO: Samo za božič dobil banano in pomarančo

Druga svetovna vojna je velik črni madež na zgodovini človeštva. Ko bi živeli v idealnem svetu, se nikoli ne bi smela zgoditi, tako pa je nekaj, kar bi sicer najraje pozabili in izbrisali, hkrati pa želimo ohraniti spomin nanjo kot opomin, da se kaj podobnega nikoli več ne sme zgoditi. Zato se je verjetno marsikomu zataknilo, ko je sir Michael Caine zdaj zatrdil, da je bila druga svetovna vojna zanj verjetno ena najboljših stvari, kar se mu jih je kdaj pripetilo. »Z mojega vidika tedaj je bila vojna ena najboljših stvari,« je precej nerodno poskušal razložiti, čemu je pri 86 letih še vedno čil. Vojne vihre so ga iz smogastega Londona z družino namreč pregnale na organsko kmetijo, kjer se je zaljubil in usvojil zdrav način prehranjevanja. Goji ga še danes.



Dvakratni oskarjevec je kot Maurice Joseph Micklewhite privekal na svet leta 1933 v južnem Londonu, od koder pa je z mamo in bratom, ko so nad britansko prestolnico privršala nemška vojna letala, pobegnil na angleško podeželje. In tako je, naj zveni še tako neverjetno, iz slabega prešel na precej boljše. »Evakuirali so me z mamo in bratom. Tedaj sem bil star sedem let, brat štiri, živet pa smo šli na velikansko kmetijo v Norfolk. To je bilo zame čudovito obdobje. Tam sem preživel štiri leta in pol ter delal na kmetiji. Če zdaj pomislim, je bila vojna, vsaj z mojega vidika, ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile,« je morda malce brez temeljitega razmisleka, kako izbrati besede, dejal zvezdnik. In razložil. »Kot prvo, šest let je bilo mogoče priti le do organske hrane. Zrasel sem torej le na organski hrani, brez kemikalij. Povrhu nisi mogel dobiti sladkorja, sladke čokolade, tort, kolačkov in podobnega. Tipičen primer je božič, ko je vsak otrok v Angliji dobil banano in pomarančo – in to je bilo edinkrat v letu, da si ju dobil, saj se tega ni uvažalo. Vojne ladje so namreč potopile trgovske.« Pri čemer je še sklenil, da je bila, če govori v teh okvirih, druga vojna precej super, »seveda pa si ne želimo tretje«.

Z začetkom vojne so pobegnili na angleško podeželje. Kar je bila za Michaela sreča v nesreči. Kot je bila zanj in njegovo družino tudi sreča v nesreči, da so bombe uničile londonsko stanovanjce, v katerem je preživel prva leta življenja. »Ker so nam stanovanje zbombardirali, so nas preselili v montažno hišo, kar je bil velikanski luksuz. Prej nikoli nisem živel v hiši, zato je bilo, kot bi se preselili v Mayfair (razkošna četrt z elegantnimi vrstnimi hišami – op. p.), čeprav sploh vedel nisem, kje ta soseska je. Iznenada smo dobili povsem naš zasebni prostor, lastno hišo, ki je imela ogrevanje, tekočo vročo vodo, kopalnico, hladilnik, električno razsvetljavo. Vsega tega prej nisem poznal.«