Hči slavnega kuharja so spolno napadli

Mladostnikov odhod na univerzo je čas sreče in žalosti. Žalosti staršev, da je njihov ptič razprl krila, in hkrati ponosa, da odhaja v svet in na samostojno življenjsko pot. Podobno se v mladem študentu mešata strah pred novim in neznanim ter vzhičenost ob neskončnih možnostih, ki se odpirajo.

Vse to so pred tremi leti verjetno čutili tudi v družini slovitega kuharskega mojstra Gordona Ramsayja, ko je njegova najstarejša Holly, prva iz peterice otrok, ki so se mu rodili v zakonu s Tanno, odhajala na londonsko univerzo Ravensbourne, da bi sledila sanjam o modnem oblikovanju. A čeprav je verjetno vedela, da študentsko življenje ni le vrsta zabav, pač pa tudi ob debelih knjigah prečute noči, ni slutila, kako korenito se ji bo življenje spremenilo že v prvem letu. Ne na dobro, pač pa v nočno moro. Bila je mlada, naivna 18-letnica, brucka, ko je bila dvakrat spolno napadena.

Napada je potlačila globoko v podzavest, samo sebe je skoraj prepričala, da se nikoli nista zgodila, in se vedla, kot da se tudi v resnici nista, kar pa se ji je vrnilo kot bumerang. V obliki posttravmatskega stresnega sindroma, zaradi katerega tedaj šole ni le obesila na klin, pač pa je za tri mesece pristala celo v zasebni kliniki za zdravljenje duševnih motenj.

Prvi tedni na univerzi so se danes 21-letni Holly zdeli kot uresničenje sanj. Študirala je modo! »Bilo je super,« pravi, a to se je že v drugem semestru prvega letnika spremenilo. »Začela sem veliko hoditi ven, zaradi tega sem izostajala na predavanjih. Preveč sem ponočevala po klubih. Toda nisem uživala. Vsak dan je bil težji od prejšnjega, a tega niti opazila nisem, bila sem namreč prepričana, da je to le posledica zmačkanosti ali preveč dela,« je razložila Holly, ki ni vedela, da se je tako zgolj spopadala s posttravmatskim stresnim sindromom. Tudi ker je bila prepričana, da za tem trpijo le vojni veterani in žrtve skrajno nasilnih dejanj.

»Pojma nisem imela, kaj se dogaja. Kaj se dogaja z mano.« A čeprav ni znala razložiti, zakaj je tako iztirila, je že po prvem letniku šolo obesila na klin, spletno raziskovanje tega, kar je v njej divjalo, pa jo je privedlo do odločitve, da si poišče strokovno pomoč. Vkorakala je v zasebno kliniko za duševne motnje, tam so jo, naj je to pričakovala ali ne, obdržali dolge tri mesece. Tamkajšnji strokovnjaki so ji namreč postavili diagnoze posttravmatskega stresnega sindroma, tesnobnosti in depresije. »Bilo je, kot bi se mi od srca odvalil velikanski kamen. Naposled sem si znala razložiti, zakaj sem se vedla, kot sem se. Vse to je bilo posledica dveh spolnih napadov, ki sem ju doživela pri osemnajstih. O tem tedaj nikomur nisem niti črhnila. Izkušnji sem zaklenila v skrinjico, jo zakopala globoko vase in odvrgla ključ.«

Kakšno leto po napadih se je zaupala družini, ta ji je stala ob strani in jo zasula z ljubeznijo, »na neki način nas je ta grozota še tesneje povezala«. Toda čeprav ji je zdravljenje – ob podpori družine – pomagalo, da se sooči s preživetim, vse od tedaj še vedno trikrat na teden hodi na terapijo, težo vsega pa nosi s seboj. A se je zdaj odločila nad vsem prevzeti nadzor in iz tega potegniti vsaj nekaj dobrega. Zato je zagnala svoj podcast 21 & Over with Holly Ramsay (21 in več s Holly Ramsay), s katerim želi v prvi vrsti nagovoriti vse, ki se borijo s tesnobo, dvomom o sebi in drugimi duševnimi stiskami. Prav v prvi oddaji pa je svetu razkrila svojo bolečo skrivnost, za katero je vedela le njena družina, saj upa, da bo tako pomagala vsaj eni osebi v podobni stiski. »Grozno sem ponosen nate!« ji je ob tem čestital oče.


Zaradi groze prvega letnika je šolo tedaj obesila na klin, a je življenje zdaj spet prijela pogumno za roge. Že jeseni se je namreč vrgla v študij modnega oblikovanja, tokrat na londonski univerzi Condé Nast College of Fashion and Design, očetu pa pomaga pri gradnji še večje prepoznavnosti njegovih restavracij prek družabnih omrežij. Skratka, pokazala je, da bo na koncu zmagala ona.