ŽIVČNA RAZVALINA
Igralka dva tedna v samici
Lori Loughlin naj bi bila po nekaj dneh v zaporu že živčna razvalina. Zaradi afere, povezane z vpisi na univerzo, gre v arest tudi njen mož.
Odpri galerijo
Življenja, kot ga je poznala, ni več. Vsaj naslednja dva meseca ne. Igralka Lori Loughlin, ki je po dobrem letu zanikanja poleti naposled priznala vpletenost v podkupovanje in goljufije, s katerimi je hčerkama omogočila vpis na elitno univerzo, je s tem mesecem namreč začela služiti svojo zaporno kazen.
A čeprav si tolikšnega odmika od sicer zvezdniške in razkošne resničnosti še nedavno verjetno niti zamisliti ni znala, bo njeno življenje za zapahi vsaj spočetka še precej težje in zahtevnejše, kot bi bilo sicer. Namesto da bi namreč takoj odšla v svojo celico s kakšno sojetnico ali dvema, mora prva tedna zaradi nevarnosti širjenja virusa najprej preživeti v samici.
Svoja oblikovalska oblačila iz najodličnejših materialov je zamenjala za preprosto rjavo srajco, kaki hlače in serijski zaporniški nedrček in spodnjice. Devetmilijonsko losangeleško vilo, v kateri si je z možem Mossimom Giannullijem in hčerama ustvarila družino, za hladne zidove zapora. Poslovila se je tudi od prestižnih izdelkov za nego, saj je v sprejemnem paketu dobila zgolj zobno ščetko, zobno pasto, milo in balzam za lase. Do izpusta pa bo znana le pod številko 77827-112. To je Lorijina nova resničnost.
Prva dva tedna bosta zanjo pomenila najtrše navajanje na zaporniško življenje, saj je obsojena na samico, kamor dobiva obroke v rjavi vrečki, obiskov svoje družine ne bo mogla sprejeti, upravičena bo le do telefonskih klicev, a še do teh le, ko pride na vrsto za drugimi zapornicami. Precej dolga vrsta, torej.
Kazen je želela odslužiti čim prej, predvsem da bi bila med božičnimi prazniki ali najpozneje za silvestrovo spet z družino. »Seveda jo je tega groza, a si želi ta del življenja čim prej pustiti za sabo. Že zdaj misli naprej, v leto 2021 in kako bo prihajajoče leto boljše in lepše,« je povedal vir.
Z mislijo na ta novi začetek se je osramočena igralka psihično pripravljala na zapor, bila skoraj prepričana, da se duševno ne bi mogla bolje pripraviti, a jo je že prvih nekaj dni povsem vrglo iz tira. Bila naj bi živčna razvalina. »Ko je odšla v zapor, je bila notranje trdna. Oklepala se je vere in misli na podporo in ljubezen svoje družine. A prvi dnevi ter misel, kakšna pot je še pred njo, so zastrašujoči.
Poskušala se je delati pogumno in se osredotočiti na dan, ko bo spet svobodna in bo lahko obrnila nov list v življenju, a nič od tega ni moglo izničiti njenih strahov, še ublažiti ne. Živčno se je sesula. Sicer se zaveda, da mora odsedeti le dva meseca, a jo je tudi teh dveh mesecev neznansko strah. Hromi pa jo še dodatna groza, da bo v tem času šlo kaj po zlu ali da ji bodo kazen podaljšali.«
Prva dva tedna v samoti, ko si čas lahko krajša kvečjemu s knjigami, se ji verjetno vlečeta kot jara kača. A tudi sredi tega meseca, ko se bo priključila preostalim zapornicam na navadnem oddelku, se ji urnik ne bo bistveno bolj razgibal. Dan bo namreč podoben dnevu, po natanko določenem urniku, ki se vrti okoli treh obrokov, preštevanja zapornic, njihovih dnevnih opravil in nekaj prostega časa za branje ali telesno vadbo. Zjutraj bo vstajala z zoro, ob peti uri, vsak večer že ob devetih v postelji, vsakokrat, ko zamudi obrok, pride prepozno k svojim delovnim opravkom ali ne postelje postelje, sledi kazen. Monotonijo odštevanja minut, ur in dni ji znajo razbiti opravila, kot so pomoč pri kuhi ali pomivanje posode, čiščenje, morda pisarniška dela. Lahko bo hodila v zaporniško knjižnico, se udeležila katere od športnih ali ustvarjalnih dejavnosti in se gibala na zunanjem zaporniškem dvorišču.
Lorijina želja je, da bi bili za praznike spet skupaj kot družina. Kar pa ne bo izvedljivo po nobenem scenariju, tudi če jo izpustijo kak dan pred zadnjim decembrskim dnem, ko se ji izteče dvomesečna kazen. V škandal prevar in goljufij, ki je zatresel temelje ameriškega izobraževalnega sistema, je bil namreč vpleten tudi njen mož, po presoji sodišča še globlje kot ona, zaradi česar je pred njim daljša, petmesečna zaporna kazen. Služiti pa naj bi jo začel konec tega meseca. Torej se za družinsko novoletno večerjo lahko pri igralki obrišejo pod nosom.
A čeprav si tolikšnega odmika od sicer zvezdniške in razkošne resničnosti še nedavno verjetno niti zamisliti ni znala, bo njeno življenje za zapahi vsaj spočetka še precej težje in zahtevnejše, kot bi bilo sicer. Namesto da bi namreč takoj odšla v svojo celico s kakšno sojetnico ali dvema, mora prva tedna zaradi nevarnosti širjenja virusa najprej preživeti v samici.
Svoja oblikovalska oblačila iz najodličnejših materialov je zamenjala za preprosto rjavo srajco, kaki hlače in serijski zaporniški nedrček in spodnjice. Devetmilijonsko losangeleško vilo, v kateri si je z možem Mossimom Giannullijem in hčerama ustvarila družino, za hladne zidove zapora. Poslovila se je tudi od prestižnih izdelkov za nego, saj je v sprejemnem paketu dobila zgolj zobno ščetko, zobno pasto, milo in balzam za lase. Do izpusta pa bo znana le pod številko 77827-112. To je Lorijina nova resničnost.
Prva dva tedna bosta zanjo pomenila najtrše navajanje na zaporniško življenje, saj je obsojena na samico, kamor dobiva obroke v rjavi vrečki, obiskov svoje družine ne bo mogla sprejeti, upravičena bo le do telefonskih klicev, a še do teh le, ko pride na vrsto za drugimi zapornicami. Precej dolga vrsta, torej.
Kazen je želela odslužiti čim prej, predvsem da bi bila med božičnimi prazniki ali najpozneje za silvestrovo spet z družino. »Seveda jo je tega groza, a si želi ta del življenja čim prej pustiti za sabo. Že zdaj misli naprej, v leto 2021 in kako bo prihajajoče leto boljše in lepše,« je povedal vir.
Z mislijo na ta novi začetek se je osramočena igralka psihično pripravljala na zapor, bila skoraj prepričana, da se duševno ne bi mogla bolje pripraviti, a jo je že prvih nekaj dni povsem vrglo iz tira. Bila naj bi živčna razvalina. »Ko je odšla v zapor, je bila notranje trdna. Oklepala se je vere in misli na podporo in ljubezen svoje družine. A prvi dnevi ter misel, kakšna pot je še pred njo, so zastrašujoči.
Poskušala se je delati pogumno in se osredotočiti na dan, ko bo spet svobodna in bo lahko obrnila nov list v življenju, a nič od tega ni moglo izničiti njenih strahov, še ublažiti ne. Živčno se je sesula. Sicer se zaveda, da mora odsedeti le dva meseca, a jo je tudi teh dveh mesecev neznansko strah. Hromi pa jo še dodatna groza, da bo v tem času šlo kaj po zlu ali da ji bodo kazen podaljšali.«
Prva dva tedna v samoti, ko si čas lahko krajša kvečjemu s knjigami, se ji verjetno vlečeta kot jara kača. A tudi sredi tega meseca, ko se bo priključila preostalim zapornicam na navadnem oddelku, se ji urnik ne bo bistveno bolj razgibal. Dan bo namreč podoben dnevu, po natanko določenem urniku, ki se vrti okoli treh obrokov, preštevanja zapornic, njihovih dnevnih opravil in nekaj prostega časa za branje ali telesno vadbo. Zjutraj bo vstajala z zoro, ob peti uri, vsak večer že ob devetih v postelji, vsakokrat, ko zamudi obrok, pride prepozno k svojim delovnim opravkom ali ne postelje postelje, sledi kazen. Monotonijo odštevanja minut, ur in dni ji znajo razbiti opravila, kot so pomoč pri kuhi ali pomivanje posode, čiščenje, morda pisarniška dela. Lahko bo hodila v zaporniško knjižnico, se udeležila katere od športnih ali ustvarjalnih dejavnosti in se gibala na zunanjem zaporniškem dvorišču.
Lori sedi v istem zaporu, kjer je svojo kazen zaradi vpletenosti v isti škandal že odslužila njena stanovska kolegica Felicity Huffman.
Lorijina želja je, da bi bili za praznike spet skupaj kot družina. Kar pa ne bo izvedljivo po nobenem scenariju, tudi če jo izpustijo kak dan pred zadnjim decembrskim dnem, ko se ji izteče dvomesečna kazen. V škandal prevar in goljufij, ki je zatresel temelje ameriškega izobraževalnega sistema, je bil namreč vpleten tudi njen mož, po presoji sodišča še globlje kot ona, zaradi česar je pred njim daljša, petmesečna zaporna kazen. Služiti pa naj bi jo začel konec tega meseca. Torej se za družinsko novoletno večerjo lahko pri igralki obrišejo pod nosom.