Igralka osebni jubilej začinila z norimi gobicami

Kristen Bell, ki smo je najbolj vajeni v komedijah, ni skrivala, da je v njenem resničnem življenju še marsikaj drugega kot le smeh. Prikupna zvezdnica se namreč že dobro polovico svojega življenja, kar 22 let, bori s tesnobnostjo in depresijo, četudi je v boju proti tem temačnim čustvom poskusila že skoraj vse – od zdravil, meditacije do pogovorov s psihoterapevti. A ji nič ni pomagalo, vsaj ne toliko, da bi se depresije rešila v celoti. Ko je že mislila, da je izčrpala vse možnosti, je lani naletela na knjigo How to change your mind (Kako spremeniti svojo miselnost), v kateri avtor Michael Pollan podrobno popisuje podtalno akademsko skupnost, ki raziskuje učinke LSD in halucinogenih gobic na duševno zdravje. In če je preizkusila že vse bolj uveljavljene metode, čemu ne bi še nekoliko bolj alternativnega pristopa k boju proti depresiji! »Želela sem poizkusiti nore gobe in videti, katera vrata v mojo podzavest se mi bodo odprla. S temi drogami lahko sežeš v skrite kotičke, ki so sicer onkraj tvojega zavedanja.«

Mož spet pod vplivom

Svetlolasa igralka dobro ve, bolje od večine, da se z drogami ne gre igrati. Nevarnost zasvojenosti je namreč gledala od blizu, pri možu Daxu Shephardu, ki so ga v primež dobile protibolečinske tablete. In čeprav je v tem boju pred 16 leti zmagal, mu je komaj lani spet spodrsnilo in je začel od začetka. Vseeno pa je Kristen, čeprav le v šali, v tej moževi izkušnji našla majhno prednost, »ne le da je dobro vedel, kje dobiti gobice, priskrbel mi je tudi nadvse kakovostne in organske. Nato pa je bil ves čas mojega halucinogenega popotovanja moja osebna varuška.«


Vedela je, da se mora na to pot v podzavest podati v okolju, v katerem se bo počutila varno in sproščeno. Zato je, bilo je na njen 40. rojstni dan julija lani, Daxu dejala, da je to nekaj, česar si resnično želi. Ne za zabavo, želi le videti, kako se bo počutila in kaj odkrila, skozi celoten proces pa si želi, da je ob njej in se z njo pogovarja. »Šla sva na sprehod po najini okolici in bilo je čudovito,« na novo in povsem drugače kot kadar koli pa se je zaljubila v lastno telo. »Morala sem na stranišče, na malo potrebo, ko se je od nikoder pojavila čudovita dama – ob tem sem Daxu kazala svoje noge! Dvignila me je, me odpeljala po hodniku in posedla na straniščno školjko. Le zame je natrgala nekaj lističev toaletnega papirja in mi jih položila v naročje. Obrisala me je, spustila vodo in spet sem bila ob Daxu. V svoji glavi sem se ločila od telesa, ki je v življenju zame naredilo že toliko lepega, me vodilo skozi srečo in bolečino, bilo je z menoj v lenobi in na telesni vadbi. Nisem se mogla nehati dotikati svojih nog in jim govoriti, kako močne, čudovite, elegantne so!«


Koliko je igralki pobeg v podzavest, na katerem je svoj um ločila od telesa, pomagal pri zdravljenju njenih duševnih stisk, ne more reči. Ve pa, da je danes, vsaj ko se pojavi vprašanje tesnobe in depresije, na boljšem kot prej. A se ju še ni znebila, še vedno prihajata v valovih. »A ti valovi k sreči nikoli ne prinašajo samomorilnih misli. Zaradi tega se lahko prištevam za srečno, saj se mnogi, ki so v podobni situaciji, kot sem sama, borijo tudi s tem.«