Igralka posvojila tri orangutane

Za sabo ima izjemno plodovito filmsko kariero, pa tudi sicer lahko za svojih 84 let reče, da je življenje zajemala z veliko žlico, kar si je kraljevska britanska igralka Judi Dench ne nazadnje tudi vtetovirala. Pri 81 letih je namreč premagala strah pred iglami ter si svoje življenjsko vodilo – latinski izrek carpe diem, užij dan – s črnilom vtisnila na zapestje. Pridno izkorišča čas, ki ji je namenjen, zdaj je dolgemu seznamu izkušenj in doživetij dodala novo.

»Vzelo mi je dih. Sanjalo se mi ni, da bo tako mogočno in presunljivo. Česa podobnega še nikoli nisem videla ali doživela. Bilo je, kot bi letela nad velikanskim brokolijem,« jo je navdušil helikopterski prelet deževnega gozda na Borneu, kamor jo je poneslo snemanje dokumentarne oddaje Judi Dench’s Wild Borneo Adventure. A če je z dokumentarcem, ki prihaja na male zaslone naslednji teden, želela opozoriti na nujnost ohranjanja in zaščite deževnega gozda ter tamkajšnjih ogroženih vrst, je storila še nekaj več. Mimogrede je posvojila še tri orangutane, ki so na seznamu kritično ogroženih živalskih vrst.


Snemanja so jo ponesla na skoraj vse strani oble, a očitno je ostajal košček planeta, ki ga je zvezdnica odkrila šele zdaj. »Niti najbolj nore sanje mi ne bi znale pričarati takšne džungle. Za vsakim grmičem kakšno neverjetno bitje. Bila je, denimo, sreda zgodaj zjutraj, ko smo pluli po tej čudoviti reki, in zagledam krokodila!« pravi ostarela igralka, ki pa se ji je v spomin in srce verjetno najbolj vtisnil obisk sirotišnice za orangutane, kjer so jo strokovnjaki podučili, kako orangutani pomagajo našemu planetu proti globalnemu segrevanju. Tam je pomagala hraniti mlade orangutane in se vanje na mah zaljubila. In tri tudi posvojila. »Ne zgodi se pogosto in ne vsakomur, da hodiš po poti, ko ti izza ovinka pristopica nasproti majhen triletni orangutan. Izjemno. Izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila.« Verjetno ne bo pozabila niti trenutka, ko je v plezalni opremi nihala med drevesnimi krošnjami 100 metrov nad tlemi.


Potovanje po Borneu je bilo najbolj neverjetno potovanje njenega življenja, je prepričana. In nadvse poučno. »Močno je vplivalo name. Navdušena sem, da so prav mene prosili, naj bom ambasadorka njihovega deževnega gozda. Spoznala sem, kako ranljiv je ta čudoviti kraj, in da ga moramo na vsak način rešiti in ohraniti. Pred prihodom sem mislila, da bom morda, če bom imela srečo, videla slona ali kakšnega orangutana. Nato pa sem v le dveh tednih na lastne oči videla orangutane, slone, krokodile, govnače, čričke, sviloprejke, makake. Kot razkošna večerja, ki ji ni videti konca in kraja. Le čudovite stvari vedno znova in znova.« T. P.