Imena si ni pustila vzeti

Sredi prejšnjega stoletja je začarala ljubitelje filma. A četudi se je Kim Novak uveljavila kot ena največjih zvezd filma, je kmalu po svoji morda največji uspešnici Vrtoglavica, v kateri je z Jamesom Stewartom igrala pod režijsko taktirko mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka, spakirala vse svoje imetje v kombi ter se odpeljala proti severu. Brez natančnega cilja, vedela je le, da mora Hollywood pustiti daleč za sabo. »Šlo je za preživetje. Oditi sem morala, če sem želela preživeti, saj sem začela izgubljati samo sebe in pozabljati, za kaj se zavzemam in v kaj verjamem,« se je odprla Kim, ki je pred več kot pol stoletja filmski meki za vedno obrnila hrbet in našla pristan ter samo sebe v Oregonu na obali Tihega oceana in obdana z živalmi. »Želela sem si le normalnega življenja.«

Izbojevala pomembno bitko

Na začetku 50. let preteklega stoletja je na svetovno filmsko sceno privršala kot svetleč komet in s filmi kot Piknik z Williamom Holdnom, Kolega Joey s Frankom Sinatro ter najuspešnejšima Vrtoglavica ter Zvonec, knjiga in sveča – oba z Jamesom Stewartom – postala magnet, zaradi katerega so ljudje trumoma drli v kinematografe. A čeprav je bila na vrhuncu slave, vajeti vendar ni imela v svojih rokah. Te so vihteli vodilni v filmskih studiih, seveda moški, da se je za vsako, še tako majhno reč morala boriti kot levinja in brez prestanka. »Nenehno sem se morala boriti, če sem želela obdržati svojo identiteto. Prevzelo in vznemirilo me je, kako so me popredalčkali kot filmski seks simbol. A bitko za svojo identiteto sem dobila. Tu se nisem vdala in predala, čeprav je Harry Cohn, prvi mož studia Columbia Pictures, želel, da zanikam svoje korenine in se odpovem družinskemu imenu Novak.« Želel je namreč, da svetlolaska, ki je na svet privekala kot Marilyn Pauline Novak, postane samo Kit Marlowe, prepričan, da bi njeno krstno ime, ki v sebi nosi prizvok njenih vzhodnoevropskih prednikov, odvrnilo obiskovalce kinematografov. »To je bila prva pomembna bitka, ki sem jo dobila.«



Še v drugo pa se je Cohnu zoperstavila, ko se je začela videvati s temnopoltim pevcem Sammyjem Davisom Jr. Ne meneč se za želje in diktate moškega, ki ji je krojil kariero, je bila odločena živeti kot samostojna in neodvisna ženska. In to v času, ko je bilo ženskam še precej težje kot danes. »Nad nami se je izvajal stalen pritisk, da moramo biti videne, ne pa tudi slišane. To je še posebno veljalo za ženske s prikupnim obrazom,« pravi Kim in nadaljuje, da so ljudje igralke poistovetili z liki, ki so jih igrale, ter jim hkrati pripisali vloge, v kakršnih so jih videli in želeli videti. »Če so si te naslikali v čudoviti večerni obleki, potem nikakor nisi mogla bosa tekati po plaži.«

Avtobiografija je zgorela

Ljudje so jo videli kot žensko, kakršna v resnici ni bila. In ni želela biti. A so to od nje pričakovali. »To me je goltalo globlje in globlje, zdelo se mi je skoraj, kot bi se utapljala v živem pesku. Začela sem se že spraševati, kdo sploh sem. In spoznala, da se moram rešiti.« Zato je spakirala in si življenje ustvarila daleč stran ter se predala svoji strasti do slikanja in ljubezni do živali. Še danes, pri 87 letih (v soboto jih bo dopolnila 88), vsak dan jaha, zaradi konjev pa je spoznala tudi ljubezen svojega življenja, svojo sorodno dušo in moža številka dva. Veterinarja Roberta Malloya, ki je v poznih 70. letih prišel na njen ranč zaradi bolehnega konja, poti s Kim pa so se mu razšle šele lani z njegovo smrtjo.

Ko je odšla iz Hollywooda, se nikoli več ni ozrla nazaj. Niti ko so založbe pristopale k njej s ponudbami, naj napiše spomine, v katerih bi razgalila vse. »Te ponudbe sem zavračala. Nisem želela trositi govoric in razglabljati o svojem ljubezenskem življenju. Nisem takšna oseba. Sem pa vseeno napisala svojo avtobiografijo, jo skoraj že končala, a je ta zgorela v požaru, ki je zajel moj dom. Kopij pa nisem imela. A se pisanja nisem želela lotiti še enkrat, vzelo mi je preveč časa.« Ljubše ji je, da jo ljudje začutijo skozi njene slike, ki so že bile razstavljene v muzeju. »To sem resnična jaz.«