POSMEH
Iz Eda Sheerana so se v šoli norčevali
Vrstniki so ga zmerjali zaradi rdečih las, očal in jecljanja. Zaradi glasbe na srednji šoli ni bil več izobčenec.
Odpri galerijo
Bil je rdečelas, jecljal je, nosil očala, šport mu ni šel od nog – idealna tarča šolskih nasilnežev.
Najslajše maščevanje je lepo, dobro življenje. In Ed Sheeran se lahko zdaj vsem, ki so ga v otroških letih mučili, zbadali in se mu rogali, le široko zareži, da njegove nekdanje mučitelje od nevoščljivosti zvije v želodcu.
Kajti če je bil nekdaj nepriljubljen čudak in idealna tarča šolskih tiranov, je danes eden najbolje prodajanih glasbenikov z vrsto najodličnejših nagrad glasbene srenje v žepu. S podobno srečo tudi v zasebnosti, saj je nedavno pred oltar popeljal Cherry Seaborn, v katero se je prvič zaljubil že v srednješolskih klopeh. Ja, tudi če bi maščevanje načrtoval vse življenje, mu to ne bi moglo bolje uspeti.
V osnovni šoli je preživljal pekel. "Strastno sem jo sovražil, ni bilo dneva, ko ne bi jokal," je priznal rdečelasec, v katerega so se šolski nasilneži zapičili prav zaradi barve njegovih las.
"Rdečelasec sem, zaradi česar so se name spravljali od prvega šolskega dne. Poleg tega sem nosil tudi velikanska očala in jecljal." A čeprav je tudi samega sebe videl kot malce čudnega, je svojo podobo posebneža sčasoma vzljubil, poprej šibkost pa je postala prednost.
"Vedno sem bil videti malce drugače od večine, tudi zato pri dekletih nisem imel posebne sreče. Nato pa sem začel igrati kitaro in peti. Po vsakem nastopu so o meni govorili kot o rdečelascu z majhno kitaro, zapomnili so si me. In ko si te ljudje zapomnijo, tudi malce splezaš na lestvici privlačnosti."
Če je bila za Sheerana osnovna šola živi pekel, so se stvari zanj začele malce umirjati s prihodom v srednjo šolo. "Začel sem igrati kitaro, pridružil sem se bendu. In glasba je ena tistih reči, ki vsekakor pomaga pri izgradnji samozavesti in samozaupanja. Zaradi nje sem namreč dobil občutek, da nisem le nesposobna neroda, ampak da imam neke darove in veščine.
Obiskoval sem namreč precej športno usmerjeno osnovno šolo, šport pa mi ni šel dobro od rok in nog," je dejal pevec in pridal, da je bil nogomet tedaj glavno in tako rekoč edino merilo. "Če si bil dober v nogometu, si bil priljubljen, v nasprotnem primeru si pristal med nepriljubljenimi mulci, ki so jih drugi ustrahovali. Sam se torej nisem mogel vklopiti. A je k sreči nato prišla srednja šola, ki je bila kot talilni lonec različnih zanimanj in dejavnosti. Zaradi igranja kitare sem nenadoma postal del nečesa. Nisem bil več izobčenec." In prav zaradi glasbe je začel štrleti iz množice kot najodličnejša zvezda.
Bil je rdečelas, jecljal je, nosil očala, šport mu ni šel od nog – idealna tarča šolskih nasilnežev.
Kajti če je bil nekdaj nepriljubljen čudak in idealna tarča šolskih tiranov, je danes eden najbolje prodajanih glasbenikov z vrsto najodličnejših nagrad glasbene srenje v žepu. S podobno srečo tudi v zasebnosti, saj je nedavno pred oltar popeljal Cherry Seaborn, v katero se je prvič zaljubil že v srednješolskih klopeh. Ja, tudi če bi maščevanje načrtoval vse življenje, mu to ne bi moglo bolje uspeti.
S kitaro si je gradil samozavest in samozaupanje. Foto: instagram
V osnovni šoli je preživljal pekel. "Strastno sem jo sovražil, ni bilo dneva, ko ne bi jokal," je priznal rdečelasec, v katerega so se šolski nasilneži zapičili prav zaradi barve njegovih las.
"Rdečelasec sem, zaradi česar so se name spravljali od prvega šolskega dne. Poleg tega sem nosil tudi velikanska očala in jecljal." A čeprav je tudi samega sebe videl kot malce čudnega, je svojo podobo posebneža sčasoma vzljubil, poprej šibkost pa je postala prednost.
Pred nekaj meseci je svoji Cherry nataknil prstan. Foto: instagram
"Vedno sem bil videti malce drugače od večine, tudi zato pri dekletih nisem imel posebne sreče. Nato pa sem začel igrati kitaro in peti. Po vsakem nastopu so o meni govorili kot o rdečelascu z majhno kitaro, zapomnili so si me. In ko si te ljudje zapomnijo, tudi malce splezaš na lestvici privlačnosti."
Če je bila za Sheerana osnovna šola živi pekel, so se stvari zanj začele malce umirjati s prihodom v srednjo šolo. "Začel sem igrati kitaro, pridružil sem se bendu. In glasba je ena tistih reči, ki vsekakor pomaga pri izgradnji samozavesti in samozaupanja. Zaradi nje sem namreč dobil občutek, da nisem le nesposobna neroda, ampak da imam neke darove in veščine.
Če si bil dober v nogometu, si bil priljubljen, v nasprotnem primeru si pristal med nepriljubljenimi mulci, ki so jih drugi ustrahovali.
Obiskoval sem namreč precej športno usmerjeno osnovno šolo, šport pa mi ni šel dobro od rok in nog," je dejal pevec in pridal, da je bil nogomet tedaj glavno in tako rekoč edino merilo. "Če si bil dober v nogometu, si bil priljubljen, v nasprotnem primeru si pristal med nepriljubljenimi mulci, ki so jih drugi ustrahovali. Sam se torej nisem mogel vklopiti. A je k sreči nato prišla srednja šola, ki je bila kot talilni lonec različnih zanimanj in dejavnosti. Zaradi igranja kitare sem nenadoma postal del nečesa. Nisem bil več izobčenec." In prav zaradi glasbe je začel štrleti iz množice kot najodličnejša zvezda.
