K večnemu počitku ga bodo položili v kavbojkah

Imel je neznanski dar za pisanje pesmi. Dar za ustvarjanje zimzelenih uspešnic, zaradi katerih bo Mac Davis živel večno, tudi če ga je zdaj izdalo srce. Ameriški kantavtor, ki se je podpisal pod zimzelene hite, kot sta In the Ghetto in A Little Less Conversation, ki ju je prepeval Elvis Presley, ter so ga zaradi izjemnega doprinosa v zakladnico svetovne glasbe sprejeli leta 2000 sprva v Nashvillovo dvorano slavnih tekstopiscev, šest let pozneje pa še v nacionalno dvorano slavnih tekstopiscev, je zaradi zapletov po operaciji srca umrl v 79. letu starosti. A njegova glasba ne bo nikoli nehala igrati in napolnjevati človeških src.

Usoda je smešna stvar. Bilo je silvestrovo, star je bil 14 let, ko je po radiu zaslišal Elvisa Presleyja peti skladbo That's all right mama. »Od tistega trenutka sem bil zasvojen z glasbo.« In kot je Elvis tedaj v njem prebudil strast do muzike, tako je bil prav Davis tisti, ki je za Presleyja napisal nekaj skladb, ki jih prepevamo še danes. Sprva živahno uspešnico A Little Less Conversation, ki jo je Davis 1968. sicer spisal z mislijo na Aretho Franklin, a jo je nato posnel Presley, bila pa mu je tako všeč, da je Maca prosil še za pesem, ki bi mu pomagala, da se od filma vrne h glasbi. »Prosili so me za pesem, ki bi pripovedovala o oziranju v preteklost. In, precej nenavadno, spisati sem jo moral v eni noči. Zato sem čez noč ostal v hiši Billyja Strangea v Los Angelesu, ki je v garaži imel majhno pisarno.« In tam je spisal eno svojih največjih uspešnic, Memories. Ki pa še ni sklenila briljantnega sodelovanja Maca in Elvisa, zgolj nadgradila sta ga s presunljivo balado o rasni neenakosti In the Ghetto, za katero je Davis našel navdih v svojem mladostnem prijatelju Smittyju Juniorju, sinu temnopoltega delavca, ki je delal za njegovega očeta.

»Bila sva vrstnika, skupaj sva se igrala, a on je živel v res umazanem uličnem getu. Povsod le umazane ulice in razbito steklo; nisem mogel razumeti, kako lahko otroci tu bosonogi tekajo po vseh teh črepinjah. Spraševal sem se, zakaj morajo živeti v takšnem, sam pa sem živel tako drugače,« je o izjemni skladbi, ki je postala klasika in jo je priredilo ter posnelo že več kot 150 glasbenih umetnikov, med temi tudi Dolly Parton, Sammy Davis Jr. in Nick Cave, dejal Davis. In nadaljeval, da je bila to pesem o revščini in determiniranosti že z rojstvom, ko se rodiš v okolje in situacijo, kjer ni nikakršnega upanja. »Če ji prisluhnete, doumete, da je danes še bolj grozljiva in povedna, kot je bila tedaj, saj se stvari niso izboljšale, le poslabšale. Ko sem jo pisal, smo imeli tolpe in nasilje v nekaj mestih, danes so praktično povsod.«


Začel je kot tekstopisec in pisal za druge, ob Elvisu še za izvajalce, kot so bili Glen Campbell, Bobby Goldsboro in Kenny Rogers. A čeprav je v tem užival, je priznal, da v vsakem tekstopiscu tiči želja, da bi svoje delo tudi sam ponesel med ljudi. »Vsi tekstopisci radi pojemo lastne skladbe. Ni pomembno, ali imamo dober ali slab glas, še vedno želimo sami peti svoje pesmi,« je dejal in dodal, da spočetka o tem ni veliko razmišljal, do prelomne zabave, ko je sam sebi prepeval, a ga je slišal ​Sandy Gallin. »Povabil me je na kosilo in mi ponudil zastopstvo. Naslednje, česar se spomnim, je, da sem pel Clivu Davisu v njegovi sobi, ki mi je po nekaj pesmih ponudil snemalno pogodbo z založbo Columbia Records.« To je bilo leta 1970, že dve leti pozneje pa je svetu postregel z eno svojih največjih uspešnic Baby, Don't Get Hooked On Me.

Njegova prva ljubezen je sicer veljala glasbi, čeprav je zaplul še v igralske vode. Nastopal je namreč tudi v filmih in televizijskih serijah, kot sta Fargo in Umor, je napisala, ter v broadwayskem muzikalu. V svojih poznih letih pa je prispeval klubsko uspešnico s švedskim didžejem Aviciijem Addicted To You.