Ker je praded podpiral Hitlerja, ne more do bogastva

Čeprav Nemčija že dolgo ni več monarhija, potomec nekdanjih vladarjev vseeno nosi naziv princ Prusije. Georg Friedrich je poslovnež, lahko pa bi bil kajzer, se pravi cesar. Njegov ded je bil namreč princ Wilhelm, najstarejši sin zadnjega nemškega cesarja Wilhelma II., ki je bil hkrati pruski kralj. A Georg Friedrich od prednikov ni podedoval le bogastva in plemiškega naziva, temveč tudi dolgotrajen in na trenutke umazan pravni spor z oblastmi. Njegova družina si že dolgo prizadeva za okrog 10.000 reči, med njimi neprecenljive umetnine, nakit in druge dragocenosti, ki so jim bile zasežene po drugi svetovni vojni. Zahtevek je nekoč najbolj vplivna nemška družina vložila že pred desetletji, sam pa boj zdaj nadaljuje, četudi je s tem sprožil zgražanje nemške javnosti, ki je prepričana, da Georgu ne pripada prav nič, podobno razmišljajo tudi nekateri zgodovinarji. A Georg Friedrich se ne da, saj je prepričan, da je njegova dolžnost, da boj za družinsko premoženje nadaljuje, četudi bi ga lahko na koncu stala dobro ime.


Vrnitev preprečuje nemški zakon, ki prepoveduje vsem, ki so med vojno sodelovali z nacisti, kakršno koli vračilo zaseženih reči ali odškodnino. Čeprav Georg zanika, da je njegova družina sodelovala z nacisti, obstaja fotografija iz leta 1933, ki dokazuje nasprotno. Na njej Georgov praded, prestolonaslednik Wilhelm, v vojaški uniformi z nacističnim trakom okoli roke stoji pod ogromno zastavo, na kateri se dobro vidi svastika, posneta pa je bila na množičnem zborovanju nacistične paravojaške skupine. Obstajale naj bi še druge fotografije, na nekaterih je Wilhelm celo v družbi Adolfa Hitlerja, a njegov pravnuk pravi, da to ne pomeni, da je Wilhelm želel pomagati Hitlerju prevzeti oblast ali da ga je podpiral. Želel naj bi zgolj, da se v Nemčijo vrne monarhija, in prepričan je bil, da bi mu Hitler lahko pomagal. Ta pa je imel menda ravno nasprotne ideje, in sicer da bi mu princ po tem, ko bo sam prišel na čelo države, pomagal uničiti ravnokar potrjeno demokratično ustavo in sestaviti vlado. Ko je Wilhelm le spoznal, da se Hitler niti v sanjah ne namerava odpovedati oblasti, je bil močno razočaran, a tudi to naj ga ne bi odvrnilo od simpatiziranja z nacisti. »Mislil je, da bi jih tako lahko nadzoroval in njihove namere preusmeril. Za našo državo bi bilo to, če bi mu uspelo, veliko bolje,« poskuša Georg opravičiti početje svojega prednika, čeprav priznava, da je bilo to z današnjega vidika res hudo neposrečeno. Dodaja, da princ Wilhelm ni imel takšne politične moči, da bi Hitlerju pomagal na poti na oblast, niti mu ne bi mogel pomagati, zato je prepričan, da se njegovi družini že vsa ta leta godi krivica.


Predstavnik nemškega kulturnega ministrstva pa se z njim strinja le delno. »S pravnega vidika bi lahko zaseženo dobili nazaj, kot so zemljo, nepremičnine in preostalo lastnino dobili drugi državljani po padcu berlinskega zidu, s političnega pa vsekakor ne,« je dejal in dodal, da je težava tudi to, da je veliko umetnin končalo v različnih muzejih po državi in ministrstvo ne želi, da se celotne zbirke, ki so zdaj v lasti države, vrnejo v zasebne roke.