Kokain je vlekla s svojim slavnim očetom

Navzven je bilo njeno življenje kot popolna slika. Bila je v srečnem, trdnem zakonu s Christopherjem Guestom, s katerim sta se ljubila že 14 let in sta se jima iz ljubezni rodila dva otroka. Njena filmska kariera je cvetela zaradi dobičkonosnih uspešnic, kot so Riba po imenu Wanda, Resnične laži in Noč čarovnic, povrhu je dobitnica zlatega globusa Jamie Lee Curtis konec 90. let z drugo otroško knjigo pristala na seznamu knjižnih uspešnic New York Timesa.

Na oblaku omame

A to je bila ena plat medalje, ki jo je videl svet. Druga, skrita, pa je bila, da je padala vse globlje v kremplje odvisnosti z opioidi. »Dobivala sem vse več dela, vse več slave, pozornosti in občudovanja. A sočasno je vse hujša postajala moja odvisnost,« priznava zvezdnica in dodaja, da je bilo prav zato, ker ji je vse v življenju teklo kot po maslu, toliko težje priznati, da je zabredla. Globoko. Pregloboko.

Težave z omamo ji niso tuje. Že njen oče Tony Curtis se je boril z odvisnostjo od alkohola, kokaina in heroina, in to Jamie ni ostalo skrito, še več, z njim je celo zaplavala na oblaku prepovedane omame. »Vsi smo vedeli za njegove težave. Imela sem šest bratov in sester. No, pet, saj je moj brat Nicholas pri 21 letih umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. In nekaj časa sem bila edina izmed Tonyjevih otrok, ki sem z njim še govorila. Droge sva si celo delila, enkrat sva skupaj vlekla kokain,« se spominja zvezdnica, katere najnevarnejša razvada so bili opioidi, ki jih je jemala po manjši lepotni operaciji zaradi zabuhlih oči. »Po posegu so mi dali protibolečinske tablete, čeprav me ni zares bolelo.«
Nekajdnevno jemanje se je sprevrglo v odvisnost, zaradi katere še same sebe skoraj ne bi prepoznala.

Sestri ukradla tablete

Kot vsi odvisniki se je tudi ona naučila skrivati, prikrivati, lagati in krasti, tako spretno, da ji na sled dolgo niso prišli niti najbližji. Vse do večera v iztekanju leta 1998, ko je med pripravo večerje za družino avtomatično segla v žep in z vinom poplaknila pest tablet, kot bi bile nedolžni bombončki. Ne vedoč, da jo je opazil prijatelj. »Vidim te, Jamie. Tebe in tvoje tabletke. Mislim, da si čudovita in neverjetna, a v resnici si mrtva ženska,« ji je dejal. In igralka je tam in tedaj spoznala, da je maska padla.

»Razkrinkali so me. Skrivnost sem skrbno varovala deset let, a zdaj je nekdo vedel.« Kar pa še ni bila zadostna budnica, da bi resnici pogledala v oči. Kot tudi ne dva tedna pozneje, ko je sestri Kelly, ki so ji zdravniki zaradi poškodbe predpisali zdravila, ukradla tablete iz torbice. »Vse sem ji priznala. A namesto besa, ki sem ga pričakovala, me je le objela, dejala, da sem odvisnica, a da me ima preveč rada, da bi bila ob meni in gledala, kako si kopljem pot v prerani grob. Nič oštevanja, nič kričanja.«

Nikoli med delom

A če sta bila ta dva dogodka le razpoki v igralkinem zidu samozanikanja, se je ta zrušil, ko je nekoliko pozneje, februarja 1999, prebrala izpoved odvisnika. Ta jo je navdihnila, da je poklicala ozdravljenega prijatelja in odkorakala na prvo srečanje zasvojencev. To je bilo pred 20 leti, ko je začela novo življenje. Tedaj je namreč zabeležila prvi dan treznega življenja. A se še dobro zaveda, da bi bilo (pre) lahko zapasti v stare vzorce. Zasvojenost je pred vsemi, tudi možem, skrivala debelo desetletje. »Bila sem odvisna od alkohola in tablet, a sem se znala izjemno dobro nadzirati. Nikoli se nisem omamljala med delom. Drog nikoli nisem vzela dopoldne, vselej le pozno popoldne ali zgodaj zvečer. Kot si nekateri po delovnem dnevu pripravijo toplo, sproščujočo kopel, sem jaz vzela tablete. Navdale so me s podobnim občutkom sproščenosti. In misel na te prijetne občutke me je še dolgo preganjala.«

In prav zato, da je ne bi premamile skomine, Jamie že dve desetletji poskrbi, da kjer koli že je, obiskuje srečanja odvisnikov. »Verjetno sem se jih udeležila že povsod po svetu. Če pa jih ni v bližini lokacije, kamor me zanese snemanje, jih organiziram sama. Kar v svoji snemalni prikolici. Nanjo namestim znak Vsakodnevna srečanja odvisnikov pri Jamie. Vrata imam vselej odklenjena, čeprav nikoli ne vem, ali bo sploh kdo prišel.«