Razkrila srhljivo resnico: kot najstnico so jo nezavestno posilili
Včasih je potreben močan zunanji dražljaj, da si drzneš na plan spustiti svojo temno, bolečo skrivnost. In če je Ireland Baldwin za svojo morda mislila, da jo bo odnesla v grob, se je ob odločitvi ameriškega vrhovnega sodišča, da razveljavi pravico do splava, odločila spregovoriti, se soočiti s svojo bolečino in dokazati, da bi bilo njeno življenje neprimerljivo bolj nevzdržno, če bi ji oblasti prepovedale sicer nadvse osebno in intimno odločitev o donositvi otroka.
Pred leti, ko je bila ujeta v nesrečnem razmerju, je namreč zanosila. Premlada za otroka in s fantom, ki ji je dal brez ovinkov vedeti, da ji ne bo stal ob strani. »Odločila sem se za splav. Odločila sem se zase. In spet bi se tako odločila. Gre za moje življenje, torej je to moja odločitev.«
Dobro ve, kaj pomeni biti otrok, ujet med starši, katerih ljubezen se je spremenila v sovraštvo. V zgodnjih najstniških letih je bila namreč le nemočna figura v umazani ločitveni bitki njenih zvezdniških staršev, Kim Basinger in Aleca Baldwina, kar je na Ireland pustilo globoke sledi. In česa podobnega si za svojega otroka ne bi želela.
»Ko sem zanosila, sem bila v nesrečnem razmerju. Nisva bila za skupaj, razmerje še zdaleč ni bilo resno. Jasno mi je povedal, da si ne želi poroke in otroka. Odločila sem se za splav, saj sem dobro vedela, kaj pomeni biti otrok staršev, ki se sovražijo,« se je odprla. »Če bi donosila, bi otroka morda lahko dala v posvojitev, mogoče ne. A brez sence dvoma sem vedela, da otroka ne bom imela brez podpore ljubečega partnerja in ko še nisem finančno povsem neodvisna. Zato sem izbrala samo sebe.«
O splavu pred leti je doslej molčala. A to priznanje ji je priklicalo še druge, precej hujše spomine, ob katerih se je začela spraševati, kaj bi lahko bilo. Kaj denimo prepoved splava, tudi če je otrok spočet med posilstvom, pomeni za tisoče žensk. Kaj bi ta prepoved pomenila zanjo, ko je bila žrtev spolnega napada in bi se to zgodilo.
»Kot najstnica sem bila posiljena,« je Ireland delila svojo najbolj bolečo skrivnost, s katero je prva leta po dogodku živela sama in jo je šele pozneje zaupala le peščici. »A ko vidim, koliko pogumnih žensk deli svoje zgodbe, sem začela razmišljati, kakšno bi bilo danes moje življenje, če bi tedaj zanosila in bi morala ob travmi, ki sem jo preživljala, vzgajati še otroka, ki ga nisem ne načrtovala niti si ga želela. Ob tem, da se dobro zavedam, da imam finančna sredstva, podporo in dostop do zdravstva, ki so mnogim ženskam nedosegljivi. A celo s temi prednostmi bi bilo to skrajno travmatična in nemogoča situacija.«
V podrobnosti napada se ni spustila, razkrila ni, ne kdaj ne kje se ji je življenje za vselej spremenilo, niti ali je poznala svojega napadalca. »O tem sem se odločila spregovoriti le, ker želim, da ženske, ki doživljajo podobno, vedo, da jih podpiram, naj svojo zgodbo delijo ali ne. Ne bom šla v podrobnosti, a kot najstnica sem bila posiljena, in ko se je to zgodilo, sem bila popolnoma nezavestna. To je spremenilo potek mojega življenja.« O tem je dolga leta molčala, vedela je le medicinska sestra, ki jo je tedaj oskrbela.
Izbrala sem sebe in še enkrat bi izbrala sebe. To je moje življenje, moja izbira.
»O tem nikomur nisem niti črhnila, ne tedanjemu fantu, ne staršem. Tedaj sem začela več piti, pogosteje hoditi na zabave, zlorabljala sem razne substance. Skakala sem iz enega strupenega razmerja v drugo, podobno je bilo s prijateljstvi. Skratka, delala sem vse, kar sem lahko, da bi se zamotila.«
