Kraljeva nezakonska hči: dobila je zadoščenje, ne pa tudi ljubezni
Potem, ko je po dolgotrajni bitki dokazala, da ni lažnivka in prevarantka, ki si želi le statusa princeske, je Delphine de Saxe-Cobourg dosegla, da jo je oče priznal.
Pred štirimi leti je DNK test pokazal, da je njen biološki oče v resnici bivši belgijski kralj Albert II. To je bil epilog škandaloznega procesa, v katerega je bil vključen ostareli nekdanji monarh, ki je ni želel priznati kot svojo hčerko.
Leta 2013 je abdiciral in prestol prepustil starejšemu sinu, s čimer je hotel ublažiti slab vtis, ki so ga na monarhiji pustila prizadevanja Delphine da bi jo oče priznal.
Tako ga je nasledil sedanji kralj Philippe, Albertova abdikacija in rezultati DNK pa so bili pirova zmaga nezaželene hčerke.
Kljub vsemu nezaželena princesa
Res ji je uspelo dokazati, da ni oportunistična koristolovka, a jo kraljeva družina kljub izjavi o novih začetkih nikoli ni povsem sprejela. Vabijo jo samo na dogodke, kjer se vabilu ne morejo izogniti, denimo na vojaško parado 21. julija v čast narodnega praznika Belgije.
Ob tej priložnosti nezaželeno 56-letno princeso povabijo, naj se z možem, Jimom O‘Hara, ameriškim podjetnikom irskega rodu in njunima dvema otrokoma 21-letno Joséphine in 16-letnim Oscarjrm, pridruži kraljevi družini, da bi ta javnosti tako prikazala, da so spori z Delphine preteklost.
Znova brez nje
A prejšnji teden se je belgijska kraljeva družina zbrala na proslavi ob dnevu kralja brez odrinjene princese. Zvezda dneva sta bila 90-letni bivši monarh in njegova tri leta mlajša žena bivša kraljica Paola.
Prisotni so bili njuni zakonski otroci kralj Philippe, njegov mlajši brat princ Laurent in mlajša sestra princesa Astrid.
Na seznamu povabljencev ni bilo njihove polsestre, čeprav je nekdanji kralj tudi njen oče, piše Tatler.
Ker Delphine ni ženska, ki bi, kadar jo kaj zmoti, molčala, se je odzvala na družabnih omrežjih:
»Včeraj so me novinarji znova vprašali, zakaj nisem bila povabljena na to proslavo. Razlog, zakaj me ni bilo tam, je preprost: moji starši tedaj, ko sem bila rojena, niso bili v zakonu.«
Dodala je, da otroci ne izbirajo okoliščin, v katere so rojeni:
»Naša družba in zakoni bi morali ohranjati vrednote, ki enako sprejemajo vse otroke, ne glede na to, ali so rojeni v ali izven zakona, posvojeni ali karkoli drugega.«
Tatler dodaja, da je odvetnik princese Delphine lani na belgijskega premierja naslovil pismo, v katerem princesa zahteva, da se jo obravnava z enakim spoštovanjem, kot princeso Astrid in princa Laurenta.
Borka želi, da bi jo vabili na vse dogodke, kjer sta njena polsestra in polbrat ter ne samo na parado ob nacionalnem prazniku.
Premier ji je odvrnil, da se na uradne dogodke poziva aktivne člane kraljeve družine, ki prejemajo državno apanažo, ona med te ne sodi in prakse ne bodo spreminjali.
V celotni zgodbi jo najbolj žalosti hladnost njenega očeta.
Kako se je vse začelo?
Delphine je leta 2013 tožila kralja Alberta in ga pred štirimi leti sodno prisilila v DNK test. V tega je pristal šele, ko mu je belgijsko sodišče naložilo 5000 evrov kazni, če bi ga zavrnil.
Nekoč je bil njen odnos z očetom boljši, a tedaj še ni vedela, da je njen oče. Odraščala je kot hči baronice Sybille de Selys Longchamps, katere prvi mož je bil belgijski industrialec in plemič Jonkheer Jacques Boël. Delphine je verjela, da je on njen oče.
Par se je leta 1978 ločil. Spominja se, da je Albert pogosto obiskoval mamo, mislila je, da je le njen dober prijatelj.
Baronica in kralj sta bila v zvezi od 1966 do 1984, kar je hči izvedela šele, ko je dopolnila 17. rojstni dan, tedaj se ji je mama odločila zaupati celo zgodbo.
Javnost je za kraljevo zunajzakonsko hčerko izvedela sedem let potem, ko je sedel na prestol. Avtor Mario Danneels je dejstvo, ne zavedajoč se posledic, objavil v biografiji kraljice Paole.
Belgijski tisk je hitro našel Delphino, mediji so povsod sledili baronici in hčerki, kraljeva družina je navedbe v knjigi zavračala kot trač.
Baronica in hči nista želeli komentirati zadeve, dokler ni imela Delphine po dveh letih medijskega zasledovanja od kralja zahtevala, naj ji pojasni zadeve ter ju z mamo zaščiti.
Ta ji je odvrnil, naj ga ne kliče več, ker ni njegova hči.
Mlada ženska je tedaj imela vsega dovolj, ni je zanimal denar, odrasla je premožni družini v Veliki Britaniji, kjer sta od njenega devetega leta živeli z mamo, leta 1990 je diplomirala na umetniški šoli za umetnost in oblikovanje Chelsea v Londonu, predavala likovno umetnost v Antwerpenu in Maastrichtu, sodelovala pri grafičnih projektih z avtomobilističnim podjetjem Lamborghini.
Želela je samo spoštovanje in kralja ter njegovo družino pripraviti do tega, da bi nanjo gledali kot na osebo in ne kot na napako iz mladosti, o kateri se ne govori.
Nesramen telefonski odgovor kralja je vrnila tako, da je v intervjuju za francosko televizijo leta 2005 opisala neprijetno izkušnjo z biološkim očetom.
Razkrila je, da je Albert, ko sta se z mamo preselili v Anglijo, želel priti za njima in se ločiti od Paole. Vendar njena mama tega ni želela, saj je bila prepričana, da bi ga zaradi njune ljubezni kraljeva družina zavrgla.
Od njega ni hotela ničesar, niti takrat, ko je leta 1993 postal kralj. Njuna hči si je kasneje želela le razumljivega pojasnila, opravičila in zaščite pred vsiljivimi paparaci.
Ko jo je kralj surovo zavrnil, je francoskim medijem razkrila, da njeni poskusi ponovnega stika z očetom, ki mu je pisala pisma, niso obrodili sadov. Ni ji odgovarjal in se je pretvarjal, da ne obstaja.
Potrebovala je dolgih sedem let, da jo je priznal, izkušnja je bila zanjo zelo neprijetna in psihično naporna, vendar se je odločnost izplačala.
Dokazala je, da je Albert II. njen oče, kralj pa je moral poravnati tudi sodne stroške v višini 3,4 milijona evrov. Prejela je naslov princese, enako pa tudi njena otroka, Joséphine in Oscar.
Kljub vsemu je na žalost ostala nezaželena princesa in napaka nekdanjega kralja.
A Delphine bo kraljevo družino na družbenih omrežjih še naprej opominjala, da obstaja, in da se bodo morali začeti do nje obnašati bolj spoštljivo.
Vprašanje je, kdo bo prvi odnehal, a zdi se, da to ne bo ona.