Kultno srhljivko imel za otroško igro

Čeprav bo film Oče, v katerem začne Anthony Hopkins v vlogi neodvisnega možakarja zaradi demence pred očmi gledalcev vidno miselno propadati, šele prišel do filmskih sladokuscev - načrte, da bi ga v tem mesecu začeli predvajati po evropskih kinih, je namreč prekrižala epidemija -, se film in hollywoodskega zvezdnika že omenja v isti sapi z letošnjo oskarjevsko dirko.

Sploh Hopkins naj bi bil v vlogi duševno razgrajajočega starca, v katerem se bijeta jeza in že nenadzorovan strah, briljanten. Toda čeprav je realistično, ganljivo, pa vendar ne patetično prikazati demenco od njenih začetnih, komaj zaznavnih znakov do popolnega duševnega razkroja osebe najmanj zahteven zalogaj celo za igralskega velikana Hopkinsovega kalibra, se je oskarjevec vendar z lahkoto vživel v svoj lik. Predvsem ker je čutil, da je igral možakarja, kakršen bi tudi sam lahko postal že v naslednjem hipu.

Pretresljiva drama o demenci je zrasla v glavi francoskega pisatelja in scenarista Floriana Zellerja, ki pa ni želel povedati le zgodbe o demenci s perspektive zunanjih opazovalcev. »Želel sem, da bi gledalci občutili in doživljali bolezen, kot jo doživlja protagonist,« je dejal Zeller, ki si je že med pisanjem scenarija v naslovni vlogi zamišljal prav Hopkinsa. In je s svojo izbiro zadel žebljico na glavico, saj se je ta v vlogi znašel kot riba v vodi.

»Star sem 83 let. Sem torej v precej nevarnih letih, ta vloga pa kot bi mi bila pisana na kožo,« je dejal Hopkins, zaradi katerega že med snemanjem menda ni bilo suhega očesa. »Ne vem, zakaj sem se tako z lahkoto vživel. Morda ker sem že tako dolgo v tem poslu. Bolj verjetno pa, ker sem temu s svojo starostjo zdaj zelo blizu.«
 

Oba sta bila zadržana

Dementnega starca mu torej ni bilo pretežko odigrati, saj je skorajda čutil, kako se je moral njegov lik počutiti. Nasprotno pa je za svojo verjetno najbolj slavno in najodličnejšo vlogo, ki mu je prinesla oskarja, spočetka mislil, da je zalogaj, ki ga ne bo mogel prežvečiti in pogoltniti. »Sem Anglež od glave do peta, bolj angleški skoraj ne bi mogel biti. Igral pa naj bi ameriškega serijskega morilca,« so ga pred 30 leti glodali dvomi, ali mu bo uspelo ujeti pravi ton, tisti uglajeni, že srhljivo mirni, pa vendar tako zlovešči, da je vsako osebo blizu njega pri srcu stisnilo in streslo.


A je nato zloglasnega kanibalskega serijskega morilca Hannibala Lecterja upodobil tako prepričljivo, da se je še celo njegovi soigralki Jodie Foster že ob enem samem pogledu nanj od groze in strahu naježila koža. »Ko si se prelevil v Hannibala, sem, čeprav sem stala na drugem koncu sobe, začutila, kako je v prostoru zavel hlad. Mislim, da me je bilo od tedaj, čeprav je bil to šele prvi snemalni dan, pa vse do konca snemanja s teboj strah spregovoriti,« mu je priznala Fosterjeva. Ki pa v tem strahu ni bila sama, saj je, tako ob 30-letnici morda najbolj ikonske srhljivke vseh časov Ko jagenjčki obmolknejo priznava Hopkins, tudi njega črvičilo. Njega sicer zaradi nervoze, da bo z ramo ob rami igral z Jodie.

»Nisem mogel verjeti svoji sreči, a hkrati me je bilo s teboj strah spregovoriti. Po glavi mi je namreč rojilo le, da si ravno osvojila oskarja,« je Jodie ob njunem nedavnem srečanju v čast 30. obletnici kultnega filma priznal Anthony. Fosterjeva, ki je v filmu igrala mlado agentko FBI, je namreč le tri leta prej za film Obtožena osvojila oskarja za žensko vlogo, tedaj stara le 26 let, medtem ko četrt stoletja starejši igralec do tedaj te časti še ni osvojil.


Ko je Jodie v roke prvič dobila scenarij za srhljivko, je v hipu vedela, da bo to vloga njenega življenja. Nasprotno pa je Hopkins v prvem trenutku mislil, da mu je agent poslal scenarij za otroško igro. »Nato pa sem prebral prvih deset strani. In sem branje moral prekiniti, da sem poklical agenta in preveril, a je to šala ali resnična ponudba za film. Bila je najboljša vloga, kar sem jih kdaj dobil.«