Legendarni umetnik je s svojo krvjo risal po barskih mizah (FOTO)
Skoraj 70 let je že minilo, odkar je pri le 44 letih pijan za volanom umrl ameriški slikar Jackson Pollock. A čeprav se je ta večino življenja boril z alkoholizmom, je Alexander Stille v svoji najnovejši knjigi Sullivanovi: Seks, psihoterapija in divje življenje ameriške komune (The Sullivanians: Sex, Psychotherapy, and the Wild Life of an American Commune) s prstom pokazal na newyorški kult kot glavnega krivca za smrt abstraktnega ekspresionista; vodila sta ga zakonca Saul Newton in Jane Pearce ter pod krinko psihoterapije spodbujala alkoholizem in seksualno svobodo.
Inštitut Sullivan, ki sta ga vodila Saul Newton in Jane Pearce, je svoje paciente spodbujal, naj zapustijo partnerja, se vdajo ljubezenskim aferam, skrb za otroke prepustijo drugim.
Začetek Pollockovega konca je bila ostra kritika, ki jo je proti njegovi umetnosti uperil kritik Clement Greenberg. Občutljivega umetnika je leta 1954 pahnila v resno umetniško ter eksistencialno krizo, povrhu je začel po več letih treznosti tedaj spet divje nagibati steklenico in se v nenehni pijanski vročici znašati nad ženo Lee Krasner. To ni ušlo Greenbergu, ki je bil sicer njun tesni prijatelj. »Clem je videl, da jo Jackson ubija oziroma ji pušča, da počasi ubija samo sebe, zato ji je nepopustljivo prigovarjal, naj se obrne na psihoterapevtko Jane Pearce,« piše Stille. A tu nista našla rešitve, ampak Pollockovo dokončno pogubo.
Lee je na vrata psihoterapevtke Pearceove potrkala z najboljšimi nameni, da ji ta pomaga izgubljenega moža utiriti na pravo pot in rešiti zakon. A v resnici je Pollock tu zgolj dobil blagoslov, da počne, kar se mu zljubi. Jane Pearce, ki je imela tudi sama težave z alkoholizmom, je svoje paciente, med katerimi je bilo ogromno umetniških duš, namreč spodbujala k pijači kot sredstvu za premagovanje tesnobnosti, ki jih pomaga sprostiti in usmeriti njihovo ustvarjalnost. Vse, čemur se Pollock v trenutkih svoje najgloblje osebne krize pač ni mogel upreti. V newyorških barih se je zapletal v pretepe in izbruhe nerazumljivega kričanja. »Večkrat je razbil za celo omizje kozarcev in krožnikov. Ždel je v svojem separeju in se igračkal s črepinjami. S krvjo, ki mu je kapljala iz ran po prstih, je po mizi ustvarjal vzorce,« se ga v knjigi spominja stalna stranka enega izmed barov Cedar Tavern. A zdrs še globlje v alkoholizem ni bil dovolj. Pearceova mu je na eni izmer ur psihoterapije položila na srce, naj vendar neha zatirati resnična čustva in naj se vda svojim seksualnim impulzom, češ da ga pri tem ne sme nič ovirati, še žena ne. »Sullivanova sta mu dala dovoljenje, da se vda vsemu, kar mu prija,« je avtorju knjige zaupala prijateljica slikarjeve žene Barbara Rose. »Menila sta, da ni težava, če pije in vozi. Nato sta ga vprašala, ali ga mikajo mlada dekleta. Dejala sta mu, da so ta lepa in mlada, njegova žena pa je že stara in grda, čemu si torej ne bi privoščil tega, česar si resnično želi?« In očitno mu ni bilo treba prav dolgo prigovarjati, saj se je Pollock hitro, zelo javno in ženi na očeh zapletel s 26-letno Ruth Kligman.
Bilo je 11. avgusta 1956. Ruth je s prijateljico Edith Metzger obiskala ljubimca, ki je bil že pijan. Njegova omotica je postajala iz ure v uro hujša. A dekletoma se je ponudil, da ju odpelje na koncert k prijatelju. Na poti jih je sicer ustavil policist, Pollock se je odločil, da je najbolj pametno, da se vrne domov, Edith pa, da pokličejo taksi. A Ruth ju je prepričala, da na taksi počakajo v avtu, to pa je zapečatilo njihove usode. Pollock je v tistem pritisnil na plin, menda da prestraši dekleti, a je manj kot dva kilometra pred domom izgubil nadzor nad vozilom: njega in Edith je zdrobil avto, ki se je prevrnil na streho, Ruth pa je imela srečo in je preživela, saj jo je med prevračanjem avtomobila vrglo iz njega.
