Letošnjega božiča verjetno ne bo dočakala

Dojka jo je nekoliko bolela in skelela. Koža je bila rdečkasta, morebiti razdražena in odrgnjena. A se je Sarah Harding, članica nekdaj mega priljubljene in uspešne dekliške glasbene zasedbe Girls Aloud, prepričevala, da je skeleča bolečina le posledica drgnjenja pasu kitare. »Pomislila sem, da je trak vzdražil mojo kožo, saj sem v tistih dneh ogromno brenkala,« se je slepila. In si lagala tudi, ko je bolečina postajala vse hujša, že skoraj nevzdržna.

»Postalo je tako hudo, da nisem več mogla spati v postelji. Spala sem na kavču in goltala protibolečinske tablete, kot bi bile bombončki. Resnično sem pretiravala, a bolečina ni popustila. Postajala je vse hujša, na koži pa so se mi izrisale modrice. Na tej točki sem bila prestrašena do obisti, že panična.« A vendar ni stekla k zdravniku, zadrževala jo je misel na koronavirus. Do tistega jutra, ko si je nalila čistega vina.

»Priznala sem si, da sem živela v zanikanju. Si priznala, da pandemija ne bo kar izginila, kot tudi ne bo izginila bolečina. In tisto, kar jo povzroča. Pandemijo sem izrabljala kot priročen izgovor, da ne obiščem zdravnika in se soočim z nečim, za kar sem globoko v sebi vedela, da je zelo slabo.« In ta občutek je ni varal. Kajti čeprav je k zdravniku, sicer precej prepozno, šla z upanjem, da se ji je razvila le nenevarna cista, je bila resnica natanko tisto, pred čimer je bežala in zaradi česar si je lagala. Rak na dojki.

Še huje, razširil se je na druge dele telesa. In čeprav je bolezni napovedala trdovraten boj, se zdi, da v tem boju ne more zmagati. Da se bori z rakom, je razkrila avgusta lani. »Decembra lani mi je zdravnik dejal, da je to najverjetneje moj zadnji božič. Da naslednjega ne bom več dočakala. Natančne prognoze sicer ne želim, a čas, ki mi je preostal, želim uživati, kolikor pač lahko.« Kar pa ne pomeni, da je vrgla puško v koruzo. »Kdo ve, morda pa vse presenetim.«
 

Peklenska pot

V sledečih mesecih je svojo trnovo pot boja z zahrbtnim vragom popisovala v spominih, ki v tem tednu prihajajo na knjižne police. Izpustila ni niti tega, da je zaradi samozanikanja morda zamudila ključni trenutek, ko bi bilo odkritje bolezni še pravočasno. »Če bo knjiga prepričala le eno osebo, da se odloči za pregled in bo rak tako zaznan dovolj zgodaj, potem je bilo vredno,« je zapisala svetlolaska, za katero so peklenski meseci. Ne le ker se je morala soočiti s črno prognozo, ki ji skoraj ne daje upanja, da bo preživela letošnje leto, tudi zaradi najrazličnejših načinov zdravljenja, med katerimi jo je eden spravil celo v umetno komo.

Začela je s kemoterapijo. A čeprav je ta sprva ublažila bolečine, je zaradi zdravljenja staknila sepso. »Ne spomnim se veliko. Vem le, kar so mi povedali. Na neki točki mi je pritisk strahovito padel, zato so me prepeljali na urgenco in na intenzivno nego. A so mi pljuča in ledvice že odpovedovali, zaradi česar so se zdravniki odločili, da me, tako sem imela največ možnosti za preživetje, spravijo v umetno komo. Niso pa vedeli, kakšen bo razplet, zato so moji mami že rekli, naj se pripravi na najhujše.«


A se je po dveh tednih v komi, priključena na ventilator, izvlekla. »Toda nisem mogla komunicirati. Spuščala sem glasove, ki so najbolj spominjali na šimpanza, ki se poskuša sporazumevati.« Kar pa je bil komaj začetek Sarahine peklenske poti. Po še dveh tednih v bolnišnici je spet začela kemoterapijo, da bi omejili širjenje rakavih celic, pa je prestala tudi mastektomijo. »Ko sem se po operaciji zbudila, sem lahko le zakričala. Kjer sem prej imela dojko, je bil le kup šivov. V zrcalo se še vedno ne morem niti pogledati, tega še vedno nisem predelala. Kot bi izgubila velik del tega, zaradi česar sem se počutila kot ženska.«


A bi tudi to ceno verjetno z veseljem plačala, če bi naslednja testiranja pokazala želeno. In ne tega, da se je rak še razširil, tudi na možgane. »Lahko bi poskusila z obsevanjem, a zagotovila ni nikakršnega.« Gotovo je zgolj, da bi jo to stalo lase. »Teh nekaj mesecev, ki mi jih je najverjetneje ostalo, pa ne bom preživela brez las. Nekateri mi morda očitajo nečimrnost, a glede na pičle možnosti se mi ne zdi vredno.« Namesto tega poskuša iz vsakega dne iztisniti največ. Naj je to gledanje situacijskih komedij, uživanje v pohanem piščancu ali pa v kozarcu, dveh vina. »Kar si srčno želim, pa je, da bi vse najljubše videla še enkrat. Vse skupaj. Družina in prijatelji na kupu! Samo še enkrat. Priredila bi veliko zabavo, se vsem zahvalila in se poslovila. To bi bilo čudovito.«