Mama jo je pri 13 zaprla na psihiatrijo

Nikoli ni skrivala, da je bilo njeno otroštvo viharno in da je morda imela srečo, da je sploh prišla do odrasle dobe. Drew Barrymore se je namreč že kot malčica znašla pod žarometi zabavne industrije - pri rosnih dveh je nastopala v reklamah, pet let pozneje pa s filmom E. T. - vesoljček osvojila tudi svet filma - breme slave pa je bilo pretežko.

Pri devetih letih se je že vdala nikotinski in alkoholni omami, pri desetih je bila stalna gostja razvpitega Studia 54, kjer je spoznala marihuano in kokain. Prvo zdravljenje odvisnosti pri 12 letih torej ne bi smelo pretirano presenetiti. A če je zvezdnica o tem že iskreno spregovorila, delčke celo popisala v knjigi, pa je zdaj razkrila, da je pri 13 letih pristala tudi na psihiatriji, kamor jo je za leto in pol zaprla mama Jaid Barrymore.

»Mislim, da je videla, da je ustvarila pošast, in ni več vedela, kako z njo ravnati. V tem je verjetno videla še zadnjo rešilno bilko. Mislim, da res ni več vedela, kaj naj stori z menoj, saj sem bila, roko na srce, podivjana,« si Drew danes razlaga ta skrajni korak matere, ki jo je ne nazadnje sama usmerila v svet zabavljaštva in ji precej liberalno želela biti prej prijateljica kot pa mati.
 

Mračno obdobje

Zaveda se, da je bila divji otrok. »Namesto v šolo sem hodila po nočnih klubih. Mami sem brez dovoljenja jemala avto. Skratka, bila sem zunaj nadzora. Včasih je bilo vse to zabavno in dokaj nedolžno, spet drugič pa sem bila jezna in tako podivjana, da so me zaprli na psihiatrični oddelek.« A ne za kratek čas, za denimo en mesec, kar je precej običajno obdobje zdravljenja v rehabilitacijskih klinikah, pač pa za dolgih 18 mesecev! Pa tudi udobja je bilo precej manj.

»Včasih sem se posmehovala tistim malibujskim centrom, kamor greš za 30 dni. Moja izkušnja je bila popolno nasprotje temu. Leto in pol, pa tudi zafrkavati se nisi mogel, saj so te sicer zaprli v eno tistih oblazinjenih sob ali te privezali.« A je prav to očitno potrebovala, danes meni, da ji je prav to rešilo življenje. »Moje življenje ni bilo običajno. Nisem bila običajen otrok. Zato sem potrebovala nekaj skrajnega. In ta bolnišnica je temeljila na strogi disciplini, že noro strogi. To je bilo dolgo, strašno in mračno obdobje mojega otroštva, a sem to očitno potrebovala,« pravi danes in nadaljuje, da je bila prvega pol leta tega zapora tako besna na vse, da ni mogla jasno videti. Za tem pa se je očitno začelo zdravljenje.



»Spraševala sem se, zakaj se mi to dogaja. In pomislila, da morda potrebujem to najbolj noro obliko strukture, saj mi je bilo prej vse na voljo. Da se bom le tako morda spet postavila na noge in spravila življenje v prave tirnice. A za to spoznanje sem potrebovala vsaj šest, morda osem mesecev. Pred tem pa je bila le slepa jeza.«
 

Mami je oprostila

Po tej izkušnji je z mamo pretrgala vse vezi. A sta nato zgladili odnos, Drew pa po letih terapije, notranje rasti in tudi ker je zdaj sama mama, razume, čemu je Jaid to storila, ter ji oprostila. »Verjetno je menila, da ni več nobene druge poti. In ne morem več dopustiti, da se zaradi te odločitve še vedno počuti slabo in živi s krivdo. Predolgo je živela z zavedanjem, da njena hči z njo ne govori, to jo je gotovo grozno bolelo. Tudi sama sem zdaj mama, in če ne bi mogla do svojih otrok, bi bilo, kot bi mi kdo odtrgal vse ude in iztrgal srce. Hujšega ni.«



Leto in pol na psihiatriji jo je umirilo. »Na neki bolesten način je to najboljša stvar, ki se mi je zgodila.« Pokazala pa ji je tudi, kakšna mati ne želi biti. »Hčerkama sem dejala – ne vem več, kaj je to sprožilo –, da nisem njuna prijateljica. Da nikoli ne bom. Da sem njuna mama. Imela sem mamo, ki mi je bila prijateljica, a tega se pri nas ne bomo šli! Pri vzgoji sem bolj tradicionalna, zaščitniška. Popolno nasprotje tega, kar sem sama imela kot otrok.«