DEPRESIJA
Mami je med poskusom samomora rešil življenje
Dwayne Johnson zaradi depresije jokal kot dež.
Odpri galerijo
Videz vara. Očarljivi nasmešek Dwayna Johnsona, ki mu je prinesel milijone in ga izstrelil med največje hollywoodske zaslužkarje, pripoveduje zgodbo sreče in veselja. Njegovo telo, 110 kilogramov mišic, prekritih s tatuji, je telo neomajnega borca. Toda pod zunanjostjo nepremagljivega moškega utripa mehko srce in se skriva bolečina, ki ga je že večkrat pahnila v brezno depresije. Prvič pri 15 letih, ko si je njegova mati Ata, ko ni več videla izhoda iz revščine, v kateri so životarili, pred sinovimi očmi poskušala vzeti življenje.
Ni poznal obilja, ampak revščino. Najhuje je bilo, ko sta nekoč z mamo ob vrnitvi domov naletela na zapečatena vrata ubornega stanovanjca, na njih pa obvestilo o deložaciji. Čez noč sta pristala na cesti, in to je bilo za obupano Ato več, kot je lahko prenesla.
»Sredi ceste je izstopila iz avta in zakorakala pred nasproti drveča vozila. Avti so zavirali, zavijali vstran, da je ne bi zadeli. Zagrabil sem jo za rame in jo povlekel, kar vrgel ob rob ceste,« se spominja Dwayne, ki je tistega dne mami rešil življenje. Ona se ne spomni ničesar. »Kot da bi si tisti dan zbrisala iz spomina. Poskusa samomora se ne spominja. Kar je verjetno še najbolje.« Sinu pa se je dogodek še kako vtisnil v spomin. »Bolečina je bila živa in resnična. Uničilo me je, padel sem v depresijo in prišel do točke, ko nisem hotel nič početi in nikamor iti. Le jokal sem.«
Krhkost človeškega življenja je prvič spoznal pri 15, tri leta pozneje pa je dodobra spoznal še ranljivost lastnega telesa. Kot mladenič namreč ni sanjaril o karieri na velikem platnu, ampak na športnem igrišču. A če je bil sprva nekakšna vzhajajoča zvezda igrišč ameriškega nogometa, so nato prišle poškodbe. Namesto da bi se prebil v ligo NFL, je pristal v kanadski nogometni ligi, tam pa so se mu sanje po enem letu dokončno razblinile. »To je bilo verjetno eno najtemnejših obdobij mojega življenja.« Da je bila čaša pelina polna, ga je tedaj zapustilo še dekle.
Od tistih težkih mladostnih dni je minilo že precej časa, življenje se mu je obrnilo na glavo. Na bolje, trenutno morda na najboljše, saj z Lauren, s katero se ljubita že desetletje, pričakujeta drugega otroka. »Moje notranje rane so se zacelile, a vem, da moram biti pozoren na bolečino drugih, jim v težkih trenutkih pomagati in jih opomniti, da niso sami.«
Ni poznal obilja, ampak revščino. Najhuje je bilo, ko sta nekoč z mamo ob vrnitvi domov naletela na zapečatena vrata ubornega stanovanjca, na njih pa obvestilo o deložaciji. Čez noč sta pristala na cesti, in to je bilo za obupano Ato več, kot je lahko prenesla.
»Sredi ceste je izstopila iz avta in zakorakala pred nasproti drveča vozila. Avti so zavirali, zavijali vstran, da je ne bi zadeli. Zagrabil sem jo za rame in jo povlekel, kar vrgel ob rob ceste,« se spominja Dwayne, ki je tistega dne mami rešil življenje. Ona se ne spomni ničesar. »Kot da bi si tisti dan zbrisala iz spomina. Poskusa samomora se ne spominja. Kar je verjetno še najbolje.« Sinu pa se je dogodek še kako vtisnil v spomin. »Bolečina je bila živa in resnična. Uničilo me je, padel sem v depresijo in prišel do točke, ko nisem hotel nič početi in nikamor iti. Le jokal sem.«
Krhkost človeškega življenja je prvič spoznal pri 15, tri leta pozneje pa je dodobra spoznal še ranljivost lastnega telesa. Kot mladenič namreč ni sanjaril o karieri na velikem platnu, ampak na športnem igrišču. A če je bil sprva nekakšna vzhajajoča zvezda igrišč ameriškega nogometa, so nato prišle poškodbe. Namesto da bi se prebil v ligo NFL, je pristal v kanadski nogometni ligi, tam pa so se mu sanje po enem letu dokončno razblinile. »To je bilo verjetno eno najtemnejših obdobij mojega življenja.« Da je bila čaša pelina polna, ga je tedaj zapustilo še dekle.
Od tistih težkih mladostnih dni je minilo že precej časa, življenje se mu je obrnilo na glavo. Na bolje, trenutno morda na najboljše, saj z Lauren, s katero se ljubita že desetletje, pričakujeta drugega otroka. »Moje notranje rane so se zacelile, a vem, da moram biti pozoren na bolečino drugih, jim v težkih trenutkih pomagati in jih opomniti, da niso sami.«