Med kronanjem skoraj omedlel
Vsi se bojimo, da bi šlo na kakšnem za nas pomembnem dogodku kaj narobe in bodoči kralji in kraljice niso nobena izjema. Tudi v tem, da kljub dolgotrajnemu in natančnemu načrtovanju vsake podrobnosti vmes pogosto poseže »višja sila«. Na dan, ko so okronali Jurija IV., bilo je julija 1821, je denimo povsem zatajilo pregovorno hladno in deževno angleško vreme, vročina pa je bila tako neznosna, da je kralj večkrat skorajda omedlel.
Da so tradicionalna oblačila, ki jih monarhi nosijo med slovesnostjo, izjemno težka in topla, je k temu le še pripomoglo. Jurij IV. si je tako ves čas uradne slovesnosti čelo brisal z robci, ki jih je nato podajal kar canterburyjskemu nadškofu, ki je slovesnost vodil, pokonci so ga držale dišeče soli, ko je bilo obreda konec, pa je 58-letnik v enem od stranskih delov cerkve nemudoma slekel vsa oblačila in si jih ni hotel ponovno nadeti, dokler se povsem ne ohladi.
Pravočasno ujel
Nekaj desetletij pozneje, na kronanju kraljice Viktorije, je škof, ki je slovesnost vodil, med nagovorom po nesreči obrnil več strani hkrati, z branjem povsem nepovezanega teksta pa je mlado kraljico tako zmedel, da ni vedela, kaj se dogaja, in dekanu Westminstrske opatije je zašepetala: »Prosim, povejte mi, kaj moram narediti, njim se ne sanja.«
Pomembnežem, ki so leta 1761 prisostvovali kronanju kralja Jurija III., je bila bolj kot slovesnost pomembna hrana. Ves čas so jedli ter pri tem tako razbijali s priborom in kozarci, da nihče ni slišal nagovorov, zaobljub, molitev in preostalih sestavnih delov kronanja. Za nameček je s krone, ko je kralj zapuščal Westminstrsko opatijo, padel osrednji diamant neprecenljive vrednosti, kmalu bi mu sledila še sama krona, a jo je Jurij III. pravočasno ujel.
