Med porodom moža pošiljala v tri krasne

Bere se skoraj kot znanstvena fantastika, morda scenarij za katerega izmed komičnih nadaljevanj Velikih pokovcev, v katerih je Melissa Rauch igrala drobno Bernardette piskajočega glasu, sploh če bi bil ob njej učenjakarski Sheldon v podobi Jima Parsonsa, ki so ga odbijali že človeški dotiki, kaj šele bakterije in vse drugo, kar lahko pride iz človeškega telesa.

»Poskušala sem se po najboljših močeh pripraviti na scenarij, za katerega si nikoli ne bi mislila, da ga bom doživela. Torbo, ki sem si jo pripravila za porodnišnico, sem napolnila z dezinfekcijskimi robčki in razkužili. Doma sem vadila dihanje, kot sem se ga spomnila od prejšnjega poroda in kot učijo na porodnem tečaju, le da tokrat z zaščitno masko. Kot bi se pripravljala na distopični maraton,« je Melissa opisala svojo resničnost minulih nekaj tednov, ko je z mešanico strahu in veselja pričakovala dan, ko bo lahko pozdravila sina, sad njene ljubezni z možem Winstonom Rauchom.

In če so bile že predpriprave na porod sredi pandemije precej bizarne, kot bi se na ta veliki dan pripravljala v vzporednem vesolju, je bil tak tudi porod. Ni je namreč bodril ljubljeni, ki bi ga v najhujših bolečinah lahko preklinjala in mu lomila prste na roki. Ne, bila je sama, Winston pa je tiste prelomne trenutke, ko je dobil sina, opazoval od doma in ženi prigovarjal prek videoklica, s pomočjo aplikacije FaceTime.
 

Duh nerojenega otroka

Svetlolase miniaturne zvezdnice nihče ne bo prepričal, da je nosečnost zgolj čas brezkrajne radosti. Tesno je namreč prepleten tudi z negotovostjo in strahovi, kar verjetno pozna bolje od marsikatere druge matere. Ko ji je test nosečnosti pred tremi leti pokazal pozitivno, sta jo namreč sočasno prevzela brezmejna sreča in prav tak strah. Sreča, ker si je srčno želela postati mati, strah in groza pa, da se ne bi ponovila izkušnja njene prve nosečnosti, ko med enim izmed pregledov ni več slišala bitja srčka.

»S splavom sem občutila verjetno najglobljo žalost, ki jo je mogoče občutiti, pahnil me je v prvinsko depresijo, ki se je nisem in nisem mogla otresti,« je tedaj razkrila najbolj bolečo skrivnost. A zvezde so ji bile v drugo bolj naklonjene, saj je v iztekanju leta 2017, ko je bila stara 37 let, končno postala mamica. Z možem Winstonom, s katerim sta se zaljubila že v študentskih letih, sta dobila deklico Sadie.

Ko je pod srcem nosila hčer, so jo preganjali duhovi nerojenega otroka, v iztekanju zadnje nosečnosti pa so se ji pridružili še strahovi, povezani s pandemijo in ki so bili v zadnjih tednih vse glasnejši. »Ničkolikokrat me je prestrelila misel, da tega ne bom zmogla. Nisem mogla verjeti, v kakšnem peklu smo se znašli skoraj čez noč! Če bi rekla, da je sedaj precej nerealen čas, da na svet prineseš novo bitjece, bi bilo to premilo.«


Strah je je bilo, ali bo z otročičkom vse v redu, strah vkorakati v bolnišnico, kjer se izpostaviš potencialni okužbi, strah, ker je morala skozi to večinoma sama, saj so pandemija in ukrepi v boju proti njej pošteno spodnesli tudi strukturo podpore in pomoči prijateljev in družine. »Porodnišnica, v kateri sem bila, je sicer dovoljevala očetom, da so ob porodu poleg, a Winston je moral ostati doma z najino hčerko. Najin načrt, da bo skrb zanjo v ključnih zadnjih dneh prevzela družina, zaradi pandemije namreč ni bil izvedljiv.«
 

Pustolovščina med apokalipso

S težkim srcem in cmokom v grlu se je poslovila od moža in hčerke. Z masko čez večino obraza, oborožena z manjšo potovalko in velikanskim trebuhom je nerodno in prestrašeno odracala v porodnišnico. »Prigovarjala sem si, da je to prva velika pustolovščina, ki bo za vedno le moja in sinova. A bi lagala, če ne bi priznala, da sem si med porodom večkrat zaželela, da bi bil Winston ob meni. Tudi da bi ga lahko poslala v tri krasne in ga krivila, da sem v tej situaciji.« V situaciji, iz katere je odšla presrečna.


»Neizmerno hvaležna sem in preč od veselja, da lahko najavim prihod sinka Brooksa Raucha!« Pri čemer je večkrat poudarila, da se je kljub skoraj apokaliptičnim razmeram zaradi zdravnikov, sester in babic počutila varno. No, nekaj utehe ji je prinesel tudi možev obraz, v katerega je med porodom zrla. In ga morda kljub temu nekam poslala.