Med snemanjem se je trikrat zastrupil

Za umetnost je vredno trpeti, tudi zdravje postaviti na kocko. A medtem ko običajno pomislimo na velikane filmske umetnosti, ki se zavoljo svojega lika bodisi prenažirajo do skrajnosti bodisi hirajo in si predpišejo še naporen režim telesne vadbe, je Benedict Cumberbatch zaradi filma začel verižno kaditi.

Tudi snemanje Sherlocka ni pustilo lepih spominov na kajenje. Foto: press release

Prižigal si je eno ročno zvito smotko tobaka za drugo, vase skoraj brez prestanka vlekel opojni dim, dokler mu ni postalo slabo in se mu je začelo vrteti. Temu so verjetno sledili tudi neznosni glavoboli, morebiti je celo bruhal in izgubil apetit. »Ko moraš veliko kaditi, postane to resnično grozno,« je dejal britanski zvezdnik, ki se je med snemanjem filma The Power Of The Dog, v katerem je upodobil nekoliko sadističnega rančarja Phila Burbanka – ki, seveda, verižno kadi –, kar trikrat zastrupil z nikotinom.

Ves čas je smrdel

Prihajajoči film, ki ga je režirala Jane Campion, temelji na noveli Thomasa Savagea in nas popelje v gorato Montano v 20. letih prejšnjega stoletja. Na ranč posestnika Burbanka, ki ga Benedict ni le odigral, pač pa je on kar postal.

»Če je kdo pozabil in me poklical po imenu, se preprosto nisem odzval.« To pa je bil le začetek zvezdnikovega vživljanja v lik. Kot Burbank je tudi on namreč postal vešč obdelave železa, za Campionovo je skoval celo podkev za srečo, naučil se je obdelovanja lesa in izrezljal miniaturno leseno pohištvo. V duhu filmskega alter ega pa je tudi kadil kot Turek, seveda smotke, ki se jih je naučil zvijati brzinsko hitro in z eno samo roko. »Nenehno kajenje je bilo težko, morda najtežji del,« priznava igralec, ki je sicer opustil škodljivo razvado že pred sedmimi leti.

»Smotke tobaka brez filtra, druga za drugo, kader za kadrom. Zaradi tega sem se trikrat zastrupil z nikotinom. Bilo je grozno.« Čeprav to ni bilo prvič, podobno je namreč trpel leta 2012, ko je igral televizijskega Sherlocka Holmesa, ki je v eni epizodi od zveznika zahteval, da ga nenehno spremlja oblak cigaretnega dima.

Verižno kajenje je bilo najhujše, a tisto, kar so drugi pri njem verjetno najtežje prenašali, je bilo, da se zavoljo svojega lika ni umival. »Želel sem, da se me, pač v duhu tistega časa in mojega lika, vseskozi drži smrad. Želel sem doseči, da vsi v sobi vedo, kak vonj oddajam. Težava je bila, da sem se tega držal tudi na vajah, ko smo s prijatelji šli na večerjo ali na pijačo. Pred čistilko, ki je čistila prostor, kjer sem bival, mi je bilo zaradi tega precej nerodno.«