ŽALOST

Meghan Markle in princ Harry izgubila otroka

Tragedijo, ki ju je doletela, je za enega od medijev opisala sama.
Fotografija: Meghan Markle. FOTO: Lev Radin, Shutterstock
Odpri galerijo
Meghan Markle. FOTO: Lev Radin, Shutterstock

Meghan Markle je javnosti razkrila hudo izkušnjo, s katero sta se s princem Harryjem spopadla letošnjega julija. Vojvodinja Susseška je pod srcem nosila drugega otroka, a je med previjanjem prvorojenca Archieja začutila ostro bolečino. Splavila je. V New York Timesu je zapisala, da se je to zgodilo doma v Los Angelesu. Harryjevo srce je bilo strto, a kljub temu se je princ trudil biti dovolj močan, da je ženi v najhujših trenutkih, prežetih z bolečino, nudil oporo.

V članku Meghan opisuje tisti julijski dan, ko je izgubila otroka. Dan je bil čisto običajen. Po prebujanju in vstajanju je sledilo hranjenje psov, pospravila je Archiejeva oblačila, si spela lase, nato pa je iz posteljice vzela sina. Med preoblačenjem, pravzaprav previjanjem, je začutila ostro bolečino. Z Archiejem v rokah se je spustila na tla in poskušala oba umiriti: »Vedela sem, medtem ko objemam svojega prvorojenca, izgubljam drugega.« Ure kasneje, se spominja, je bila v bolnišnici. Mož jo je držal za roko in jo poljubljal po njih. Bile so mokre od solz. Meghan je strmela v bele stene in razmišljala, kako bosta nastale rane zacelila ...



Prevod zapisa z naslovom Izgube, ki jih delimo:

Bilo je julijskega jutra, dan se je začel kot vsak drug: pripravila sem zajtrk, nahranila pse, vzela vitamine, iskala tisto izgubljeno nogavico, pobrala rdečo voščenko, ki je ostala pod mizo. Lase sem si spela v čop in odšla k sinu, da ga dvignem iz posteljice.

Ko sem ga previjala, sem nenadoma začutila močan krč. S sinom v naročju sem se sesedla na tla, mu po tiho prepevala pesmico, da bi naju oba pomirila. Veseli toni so bili popolno nasprotje mojih tedanjih občutij in slutnje, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

Teda, ko sem se oklepala svojega prvega otroka, sem vedela, da izgubljam svojega drugega.

Nekaj ur pozneje sem ležala v bolnišnici, za roko držala svojega moža. Čutila sem vlažnost njegovih dlani, ga poljubila na členke, ki so bili mokri od najinih solz. Strmela sem v hladne, bele zidove, si poskušala predstavljati, kako se bova pobrala. Spomnila sem se trenutka, ko sva lani s Harryjem zaključevala dolgo turnejo po Južni Afriki. Bila sem izčrpana. Dojila sem najinega malega sina, hkrati pa poskušala ves čas ohranjati veder in pogumen obraz za oči javnosti.

»Si v redu?« me je vprašal novinar. Odgovorila sem mu iskreno, ne da bi vedela, da se bo v tem odgovoru našlo toliko novopečenih in izkušenih mam, ki vsaka po svoje tiho trpijo. Zdi se, da je ta moj iskreni odgovor opogumil mnogo ljudi, da izpovedo svojo resnico. Pa ni bil niti odgovor tisti, ki mi je tedaj najbolj pomagal, temveč že vprašanje samo.

»Hvala, da vprašate. Ne vpraša me veliko ljudi, ali sem dobro,« sem dejala.

Ko sem sedela na bolnišnični postelji, gledala moža, kako mu je pokalo srce, ko je poskušal pokonci držati mene, sem spoznala, da je edini način, da zaceliva najine rane ta, da se vprašava: »Si v redu?«

Sva? To leto je vsem nam prineslo ogromno prelomnic. Izguba in bolečina sta se zasejali v vse nas v letu 2020. Vsi poznamo zgodbe: ženska je začela dan, bil je kot vsak drug, nato pa prejela klic, da je njena ostarela mati umrla zaradi covida 19. Moški se je prebudil, se počutil povsem normalno. Nato pa izvedel, da je pozitiven na koronavirus, v nekaj tednih pa, tako kot še na tisoče drugih, odšel s tega sveta.

Mlado dekle z imenom Breonna Taylor je odšla spat, a ni videla naslednjega dne, saj se je policijska racija končala grozno narobe. George Floyd je odšel iz trgovine in ni slutil, da bo čez nekaj trenutkov pod težo kolena vdihnil zadnjič. Mirni protesti postanejo nasilni. Zdravje se naenkrat spremeni v bolezen. Kjer je nekoč vladala povezanost, je danes vse razdvojeno.
Poleg vsega tega se niti ne zmoremo več strinjati, kaj od tega je sploh res. Ne prepiramo se zaradi različnih mnenj o dejstvih, temveč razglabljamo o tem, kaj dejstva sploh so. Ugibamo o tem, katera znanost je resnična. O tem, ali so volitve dobljene ali izgubljene. Sprašujemo se, ali še obstaja kompromis.

Ta razdvojenost, skupaj s socialno izolacijo, ki je potrebna za boj proti pandemiji, v nas krepi občutek osamljenosti.

Ko sem bila še najstnica, sem sedla v taksi in se vozila skozi natrpan Manhattan. Pogledala sem ven in zagledala žensko, ki se je pogovarjala po telefonu, oblivale so jo solze. Stala je na pločniku, zelo oseben trenutek jo je zadel sredi množice ljudi. Tedaj sem bila še nova v mestu, prosila sem voznika, da mi je ustavil, želela sem vprašati žensko, ali potrebuje pomoč.

Razložil mi je, da v New Yorku vsi živijo svoje osebno življenje v javnosti. »Ljubimo to mesto, jočemo na ulici, razkrivamo čustva in svoje zgodbe vsem. Ne skrbi, prišel bo nekdo izza vogala in tisto žensko vprašal, ali je dobro.«

Zdaj ko po vseh teh letih, po izolaciji in omejitvi javnega življenja, žalujem za izgubo otroka, izgubo vere in zaupanja moje države o tem, kaj je res in kaj ne, se spomnim na tisto žensko. Kaj, če se nihče ni ustavil ob njej? Kaj, če je nihče ni videl trpeti? Kaj, če ji nihče ni pomagal?

Želim si, da bi šla do nje. Tu je nevarnost izoliranega življenja, ko moraš sam preživeti trenutke žalosti in strahu. Ko ni nikogar, da bi te vprašal: »Si v redu?«

Izguba otroka pomeni nepredstavljivo žalost, ki so jo izkusili že mnogi, a o njej spregovorili le redki. Ob svoji izgubi sva z možem spoznala, da je v sobi s 100 ženskami od 10 do 20 njih že doživelo splav. Kljub pogostosti teh bolečih dogodkov pa vse skupaj še vedno ostaja tabu, spremljata ga neupravičen sram in samotno žalovanje. Nekateri so že delili svoje zgodbe, odprli vrata in spoznali, da ko resnico spregovori eden, opogumi tudi druge, da storijo enako. Naučili smo se, da ko nas ljudje vprašajo, kako smo, če nas res poslušajo z odprtim srcem, naše trpljenje postane nekoliko lažje. Če lahko delimo svojo bolečino, lahko skupaj naredimo korak naprej k ozdravitvi.

Zato se za letošnji zahvalni dan, ko smo ločeni od naših najbližjih, mnogi od nas so sami, bolni, prestrašeni, razdvojeni in težko najdejo nekaj, za kar so hvaležni, zavežimo temu, da nekoga vprašamo: »Si v redu?« Morda se res v mnogočem ne strinjamo, živimo daleč narazen, a v resnici smo bolj povezani, kot si morda mislimo – zaradi vsega, kar smo skupaj doživeli v tem letu.

Privajamo se na novo normalnost, v kateri so naši obrazi zakriti z maskami, hkrati pa nas to bolj prisili k temu, da drugega toliko bolje pogledamo v oči – včasih so te napolnjene s toplino, včasih s solzami. Morda pa prvič po dolgem času zares vidimo drug drugega.

Smo v redu?

Bomo.

 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije