Modrčke in spodnjice moral varovati stražar
Claudia Schiffer se za nič na svetu ne bi vrnila v svoja dvajseta. Zaradi sramu se je na letalu ob slavnem filmarju pretvarjala, da spi.
Odpri galerijo
Sramežljiva Claudia je Guinnessova rekorderka kot manekenka z največ naslovnicami. FOTOGRAFIJE: Instagram
Ob Cindy Crawford, Christy Turlington, Lindi Evangelista, Naomi Campbell in Tatjani Patitz je bila Claudia Schiffer ena iz elitne šesterice, ki so besedi supermanekenka v 90. letih dale pravi pomen in zaradi katerih je ta beseda sploh nastala in zaživela. »Bilo je noro. Kot bi bile rockerske zvezde,« pravi o tistih časih vrtoglave slave Schifferjeva, hvaležna za vse, kar ji je svet mode dal. Čeprav je lepotno žezlo zelo rada predala naprej mlajšim generacijam.
»V svojem času sem prejela ogromno čudovitih komplimentov, a pride čas, ko moraš kreniti naprej. Ni potrebe, da bi vse življenje poslušala, da sem lepa. To je sicer lep spomin, a ko pride naslednja generacija, se umakneš in ji prepustiš nekdanje mesto. Brez zavidanja in ljubosumja.« Če bi ji bila dana možnost, da zavrti čas nazaj, tega ne bi storila, čeprav ničesar iz dni manekenske slave ne obžaluje. »Če bi mi kdo ponudil tableto, s katero bi bila v hipu spet stara 20 let – česa bolj grozljivega si niti zamisliti ne znam,« priznava nemška lepotica, ki je z obema rokama objela svoja zrelejša leta in vse, kar ta prinesejo.
Prepričana je, da je svet mode danes drugačen kot v njenih časih. »Delale smo tudi do štirih zjutraj, že tri ure pozneje smo morale biti na letalu. Danes se za telesno in duševno počutje manekenk bolje skrbi, a imajo tesnejše odnose z oboževalci.« Ne pa statusa skoraj polbožanskih bitij, kot so ga imele tedaj. »Nikamor nismo mogle iti, niti prehoditi nekaj metrov, ne da bi nam morali drugi utirati pot. Ljudje so v prireditvene šotore delali luknje, da bi jim uspelo narediti kakšno fotko. Varovanje na modnih revijah je bilo noro.« A kljub skrbnemu varovanju je morala najeti še svojega osebnega varnostnika. A ne zase, pač pa za svoje modrčke in spodnjice. »Ko sem na modni reviji zakorakala na pisto, je v tistih nekaj minutah izginilo moje spodnje perilo. Prišla sem v garderobo – mojih spodnjic in modrčka ni bilo.«
Krasila je več kot 1000 naslovnic revij, s čimer si je utrla pot v Guinnessovo knjigo rekordov kot manekenka z največ naslovnicami. Pa tudi po modnih brveh je v krpicah in spodnjem perilu pogosto radodarno razkazovala obline. A čeprav bi v luči tega večina pomislila, da je morala biti njena samozavest že gromozanska, bi pošteno usekali mimo. Pred vsako revijo so jo izdajali živci, »v reviji sem uživala, ko je je bilo konec,« zaradi sramežljivosti pa ni spoznala niti dveh moških, ki ju je občudovala. »Spomnim se, da sem na letalu dobila sedež ob Lucu Bessonu, čigar filme obožujem. A čeprav bi si nadvse želela z njim zaplesti v pogovor, je zmagala moja sramežljivost, ves polet sem se pretvarjala, da spim. Ko sem nekoč trčila ob Michaela J. Foxa, ki je, mimogrede, čudovit, nisem mogla izustiti niti pozdrava. Okamnela sem. Ko me je povabil k sodelovanju pri seriji, sem se lahko le obrnila, bilo je namreč več, kot sem lahko prenesla.«
»V svojem času sem prejela ogromno čudovitih komplimentov, a pride čas, ko moraš kreniti naprej. Ni potrebe, da bi vse življenje poslušala, da sem lepa. To je sicer lep spomin, a ko pride naslednja generacija, se umakneš in ji prepustiš nekdanje mesto. Brez zavidanja in ljubosumja.« Če bi ji bila dana možnost, da zavrti čas nazaj, tega ne bi storila, čeprav ničesar iz dni manekenske slave ne obžaluje. »Če bi mi kdo ponudil tableto, s katero bi bila v hipu spet stara 20 let – česa bolj grozljivega si niti zamisliti ne znam,« priznava nemška lepotica, ki je z obema rokama objela svoja zrelejša leta in vse, kar ta prinesejo.
Prepričana je, da je svet mode danes drugačen kot v njenih časih. »Delale smo tudi do štirih zjutraj, že tri ure pozneje smo morale biti na letalu. Danes se za telesno in duševno počutje manekenk bolje skrbi, a imajo tesnejše odnose z oboževalci.« Ne pa statusa skoraj polbožanskih bitij, kot so ga imele tedaj. »Nikamor nismo mogle iti, niti prehoditi nekaj metrov, ne da bi nam morali drugi utirati pot. Ljudje so v prireditvene šotore delali luknje, da bi jim uspelo narediti kakšno fotko. Varovanje na modnih revijah je bilo noro.« A kljub skrbnemu varovanju je morala najeti še svojega osebnega varnostnika. A ne zase, pač pa za svoje modrčke in spodnjice. »Ko sem na modni reviji zakorakala na pisto, je v tistih nekaj minutah izginilo moje spodnje perilo. Prišla sem v garderobo – mojih spodnjic in modrčka ni bilo.«
Rekorderka po številu naslovnic
Krasila je več kot 1000 naslovnic revij, s čimer si je utrla pot v Guinnessovo knjigo rekordov kot manekenka z največ naslovnicami. Pa tudi po modnih brveh je v krpicah in spodnjem perilu pogosto radodarno razkazovala obline. A čeprav bi v luči tega večina pomislila, da je morala biti njena samozavest že gromozanska, bi pošteno usekali mimo. Pred vsako revijo so jo izdajali živci, »v reviji sem uživala, ko je je bilo konec,« zaradi sramežljivosti pa ni spoznala niti dveh moških, ki ju je občudovala. »Spomnim se, da sem na letalu dobila sedež ob Lucu Bessonu, čigar filme obožujem. A čeprav bi si nadvse želela z njim zaplesti v pogovor, je zmagala moja sramežljivost, ves polet sem se pretvarjala, da spim. Ko sem nekoč trčila ob Michaela J. Foxa, ki je, mimogrede, čudovit, nisem mogla izustiti niti pozdrava. Okamnela sem. Ko me je povabil k sodelovanju pri seriji, sem se lahko le obrnila, bilo je namreč več, kot sem lahko prenesla.«
