Na čevelj so ga dali prek telefona

Ko si enkrat James Bond, ti tega nihče nikoli ne more vzeti! Tega se Pierce Brosnan, ki si je smoking najbolj slavnega tajnega vohuna nadel kar štirikrat, nadvse dobro zaveda. Čeprav mu, roko na srce, ni bilo vseeno, ko so se mu želje, da se prelevi v zapeljivega vohuna z licenco za ubijanje še v peto, razblinile zaradi enega samega telefonskega klica − kratkega pogovora s producentoma Barbaro Broccoli in Michaelom Wilsonom, ki sta ga obvestila, da so se vsemu navkljub odločili, da si ga v vlogi Bonda še v peto ne želijo. »Bilo je, kot bi me odvrgli v cestni jarek,« si tedaj ni mogel pomagati, da ga ne bi zajelo razočaranje, morebiti celo malce pomešano z jezo, nejevero in precej bednim občutkom odsluženosti.

Potočila je nekaj solz

Prve požirke slave in igralske prepoznavnosti mu je prinesla serija Remington Steele. A čeprav so se Pierceu s tem začele uresničevati sanje, saj je, odkar pomni, želel biti filmski igralec, mu je taista serija prekrižala načrte, da postane Bond. Ko mu je bila vloga namreč prvikrat ponujena, ga je še vedno vezala pogodba s serijo. A zaradi tega dolgoročno ni ničesar zamudil, le malce pozneje se je prelevil v agenta 007. Morda mu je zaradi nekoliko več časa in igralskih izkušenj tistega leta 1995 na veliko platno uspelo prenesti občutljivo, galantno, nekoliko resno, a neizmerno šarmantno in kanček humorno različico filmskega junaka. Kajti Brosnanov prvi film iz bondijade se je izkazal za uspeh, komercialno in kritiško. Zato filmski ustvarjalci sploh niso pomišljali, komu zaupati to vlogo tudi v drugo. Ter tretje in četrto. A čeprav je bil Brosnan po filmu Umri kdaj drugič iz leta 2002 prepričan, da mu igranje njegovega najslovitejšega filmskega alter ega še v peto ne uide, se je uštel. »Bil si odličen Bond. Hvala. Adijo.« To mu je prek telefona menda precej stoično dejal Wilson, Broccolijeva pa da je ob tem nekoliko pojokala. »To je bilo to. Bil sem, milo rečeno, šokiran. Čutil sem se zavrženega.«

Vratolomnih bondovskih akcij se je torej nazadnje lotil 2002., a tudi odkar je odložil vohunov suknjič, mu kariera še naprej cveti. In morda je slednje pripomoglo k temu, da ne čuti (več) nikakršne grenkobe ob spominu na to, kako so ga odsekali iz franšize. »Ničesar ne obžalujem. Ko se spomnim Bonda, nimam ene slabe ali grde misli, ni mi žal, da je njegov lik prišel v moje življenje. Ta vloga je bila kot darilo, ki mi še vedno, toliko let pozneje, nekaj daje, pripomogla je tudi k moji uspešni karieri. Ko si namreč enkrat Bond, ta oznaka s teboj ostane za vedno.«