Na smrt se je bala bombardiranja Rusov

Otroške travme nas zaznamujejo in jih v sebi lahko nosimo vse življenje. Nekaterim obvisijo kot mlinski kamen okoli vratu, drugi iz njih izvlečejo kaj koristnega. Kot je iz svojega otroškega strahu pred vojno izvlekla Goldie Hawn. Zaradi lastnih izkušenj, kako ohromljeni se lahko počutijo otroci, je oskarjevka že pred dobrimi 15 leti zagnala fundacijo s programom Mind up, ki otroke opremlja s tehnikami in orodjem, kako se boriti proti stresu, nadzirati čustva in se soočati z izzivi, ki jim jih bo na pot vrglo življenje. Zaradi svojega prispevka je zdaj prejela nagrado neprofitne organizacije Child Mind Institute, ki se zavzema za otroke, ki jih pestijo takšne in drugačne duševne tegobe in bolezni.


Na svet je pokukala le nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne, ko se je med zaveznicama ZDA in Sovjetsko zvezo vnela tako imenovana hladna vojna, ki je trajala dolga desetletja. Rivalstvo med velesilama je svet pripeljalo do roba jedrske vojne in katastrofe. V takšnem ozračju je odraščala mala Goldie, ki je bila kot deklica še kako dovzetna za napetosti in negativna čustva. »Kot punčka sem živela s strahom in tesnobo. Živela sem v prepričanju, da nas bodo Rusi bombardirali, in v strahu, da nikoli ne bom doživela prvega poljuba. Vselej ko sem zaslišala sirene, me je zajel napad tesnobe.« Strah je ostal tudi potem, ko se je iz rodnega Washingtona preselila v sončno Kalifornijo in si začela z nastopanjem v zabavni oddaji Rowan & Martin’s Laugh tlakovati pot v svet televizije in filma.


»Še preden sem dobro vedela, že sem bila na televiziji, kjer pa so me dušili napadi panike. Nisem vedela, čemu tesnobnost in kaj je narobe z menoj, a pred javnostjo sem imela občutek, da bi lahko bruhala. Postajala sem nekdo, zaradi česar bi se mi moralo smejati, a sem se le želela skriti na kavč.« Tedaj 23-letna Goldie je poiskala strokovno pomoč. »Spoznala sem, da moram urediti stvari v svoji glavi. Da moram priti do dna, kaj me teži in čemu.« Goldie je ugotovila, da je zanjo meditacija najboljše zdravilo, čeprav jo je preizkusila, ker je bila pač modna muha. »To je bila najbolj razveseljiva izkušnja. Imela sem občutek, kot bi spet našla pot k sebi, k svojemu srcu.« Kar je bil prvi korak k cilju iz dekliških let – biti srečna.