Zvezdnik doživljal napade panike med podvodnim snemanjem
Pred štirimi leti je naslovnice svetovnih časopisov polnila napeta bitka s časom, ko so se reševalci poskušali še pravočasno prebiti do 12 otrok in njihovega trenerja, ki so se v tajski provinci Chiang Rai pred monsunskim deževjem zatekli v jamo. A je to naraščajoča monsunska voda nato zaprla in poplavila. Kar so mislili, da jih bo rešilo, se je izkazalo za vodno past, v kateri so bili ujeti dolgih 18 dni!
Spremljali so nas potapljači, ki so skrbeli za našo varnost. A še vedno smo bili pod vodo, brez možnosti, da bi izplavali na površje.
Prek sto potapljačev, reševalcev, več kot 900 policistov in 2000 vojakov, skupaj kar blizu 10 tisoč ljudi je bilo vpetih v adrenalinsko reševalno akcijo, ki se je po slabih treh tednih uspešno zaključila, a žal ne brez žrtev – dva potapljača sta za življenje nesrečne ujete trinajstice namreč dala svoji. Takšno zgodbo lahko spiše le življenje, roditi se ne more niti v bujni domišljiji filmskih piscev. A so ti dramatično reševanje, ob katerem je svet trepetal, nato priredili v scenarij, ki je v teh dneh zaživel na velikem platnu, že v nekaj dneh pa bo dosegljiv tudi na pretočni platformi Video Prime.
Zgradili vodne tunele
Filmski svet je morda svet iluzij in pretvarjanja, a zgolj posebni učinki in sodobna filmska tehnologija ne bi bili dovolj, da bi strah, napetost, trepetanje in izjemne napore vseh, vpetih v mednarodno reševalno akcijo, režiser Ron Howard lahko avtentično ujel na filmski trak. Tom Bateman, Viggo Mortensen, Colin Farrell in Joel Edgerton, ki so si za film Trinajst življenj, ki je osvetlil predvsem napore potapljačev, oblekli neoprenske obleke, so dolge ure preživeli pod vodo, z jeklenkami na hrbtu plavali skozi podvodne tunele, rove in jame, pot skozi motno vodo pa jim je osvetljeval le soj svetilk. »Podvodna snemanja so bila srhljiva. Na temelju zemljevida tajske jame so zgradili štiri ali morda pet podzemnih vodnih tunelov, z vsemi zavoji, padci navzdol, ovinki, votlinami. Plavali smo naravnost, direktno navzgor in navpično dol. Pri vsem so nas sicer spremljali potapljači, ki so skrbeli za našo varnost. A ko potegnem črto, še vedno smo bili pod vodo brez možnosti, da bi izplavali na površje. V stenah teh podvodnih (zgrajenih) rovov so bile luknje, skozi katere so nas spremljali potapljači, a je bilo to le v malo utehe. Pod vodo sem doživel kar nekaj napadov panike,« se je o stresnem snemanju, ki je na plan privabilo njegove strahove, razgovoril Farrell. Bateman pa je dodal, da so bili po koncu vsakega dne zgubani kot suhe slive. »Bilo je, milo rečeno, naporno. V neopren smo se stlačili že okoli šeste jutranje ure, slekli pa smo ga 12 ali 14 ur pozneje.«
Pred začetkom snemanja so se morali naučiti potapljati, pod vodo so nabirali dolge ure, pilili potapljaške veščine. A kljub vsem predpripravam nihče izmed glavne igralske četverice ni pričakoval tolikšne intenzivnosti, zahtevnosti in realističnosti snemanja. »Imeli smo najbolj neverjetnega upravljavca kamere, z nami je bil v podvodnih tunelih,« pravi Bateman in priznava, da je imel podobne težave kot Farrell. »Panika me je ničkolikokrat zvila in pogoltnila.«
Režijsko taktirko je vihtel Howard, a pomembno besedo pri procesu so imeli tudi Rick Stanton, Vernon Unsworth, Connor Roe in Josh Bratchley, britanski potapljači, ki so jih hollywoodski zvezdniki upodobili v filmu. »Z jamarskim potapljanjem se ukvarjamo za zabavo, nato pa smo bili del te izjemne reševalne akcije. S tem smo želeli zgolj pomagati, nikoli pa nismo pričakovali, da bomo to našo zgodbo lahko delili s svetom,« je dejal Roe.
