DOKAZ
Nepriljubljenega vladarja so se nameravali znebiti
George McMahon je streljal na kralja Edvarda VIII. To naj bi vedela tudi obveščevalna služba.
Odpri galerijo
Namesto domovine in dolžnosti je raje izbral ljubezen. FOTO: Thompson Paul/Wikipedia
Zgodovinar Alexander Larman trdi, da je našel dokaz, da so Britanci prikrili veliko pomembnih informacij o poskusu atentata na nekdanjega kralja Edvarda VIII., ki ga je poskušal umoriti kar informant britanske obveščevalne službe George McMahon.
Slednji je že potegnil pištolo, da bi ustrelil kralja, ki je jezdil v bližini Buckinghamske palače, a je to še pravočasno opazila ženska, ki se je znašla v bližini, ter ga zgrabila za roko, policist pa ga je udaril v obraz in McMahon je izpustil orožje. Na sojenju, ki je sledilo, je McMahon vztrajal, da so mu za umor plačali tuji vplivneži, sam pa da je dejanje namenoma sabotiral.
Na koncu so ga obsodili zaradi nedovoljene posesti orožja ter ogrožanja življenj in ga za 12 mesecev poslali za rešetke. A izkazalo se je, da bi lahko britanski varnostniki in policisti vse skupaj preprečili, česar pa niso storili, pravi Larman.
Slednji je med zbiranjem gradiva za biografijo o kralju Edvardu VIII., ki je izšla pred dnevi, odkril napadalčev dnevnik, v katerem je ta zapisal, da naj bi ga za atentat sicer res najeli tujci, natančneje italijansko veleposlaništvo v Londonu, a ko je hotel na to opozoriti obveščevalno službo in notranje ministrstvo, je naletel na gluha ušesa. In to čeprav je delal kot dvojni agent in bil med drugim plačan, da britanskim obveščevalcem posreduje informacije prav o dogajanju na italijanskem veleposlaništvu.
»McMahon je MI5 obvestil, da se bo poleti leta 1936 zgodil napad na Edvarda, a informacijo so, morda namenoma, preslišali, njega pa odslovili kot nezanesljivega. Ko se je to potem 16. julija tudi zares zgodilo, pa bi informacija, če bi prišla v javnost, močno osramotila ne le obveščevalno službo, ampak celotno državo, zato so pri MI5 naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi zadevo prikrili,« pravi Larman.
Čeprav so pri MI5 McMahona poskušali na vse pretege diskreditirati kot alkoholika, povsem nezanesljivega in sanjača, pa menda obstajajo tajni dokumenti, ki pravzaprav potrjujejo, da je v resnici delal zanje, med njimi zapiski s sestankov med njim in predstavniki MI5, prav tako naj bi slednji priznali, da je bilo nekaj informacij, ki jim jih je posredoval, »nedvomno resničnih«.
A kralj Edvard, ki je na koncu sam predal prestol mlajšemu bratu zaradi ljubezni do Wallis Simpson, je bil trn v peti marsikateremu Britancu in ni jih bilo malo, ki so se ga želeli znebiti, morda so bili med njimi tudi britanski obveščevalci. »Zelo mogoče je, da je MI5 vedela za načrt, a so se odločili, da McMahonu dovolijo, da atentat izpelje. Tako bi se znebili vladarja, ki je po svetu sramotil njihovo državo in odkrito oboževal Hitlerja. Druga možnost pa je, da jih je bilo enostavno sram priznati, da so zamočili in tako pomembne informacije niso jemali resno,« še pravi Larman.
Edvard je podpiral Hitlerjevo politiko, leta 1936 sta ga z Wallis tudi osebno srečala. FOTO: Wikipedia
Slednji je že potegnil pištolo, da bi ustrelil kralja, ki je jezdil v bližini Buckinghamske palače, a je to še pravočasno opazila ženska, ki se je znašla v bližini, ter ga zgrabila za roko, policist pa ga je udaril v obraz in McMahon je izpustil orožje. Na sojenju, ki je sledilo, je McMahon vztrajal, da so mu za umor plačali tuji vplivneži, sam pa da je dejanje namenoma sabotiral.
Na koncu so ga obsodili zaradi nedovoljene posesti orožja ter ogrožanja življenj in ga za 12 mesecev poslali za rešetke. A izkazalo se je, da bi lahko britanski varnostniki in policisti vse skupaj preprečili, česar pa niso storili, pravi Larman.
Kralj Edvard VIII. je bil trn v peti tako članom svoje družine kot britanskim politikom, saj ni upošteval mnogih pravil, med njimi, da se kraljevi ne vmešavajo v politiko. Javno je namreč komentiral politično dogajanje in stanje v državi ter kritiziral odločitve nekaterih politikov. Mnogi so bili zato več kot olajšani, ko se je odločil, da prestol preda mlajšemu bratu, za katerega so menili, da je veliko bolj primeren vladar.
Slednji je med zbiranjem gradiva za biografijo o kralju Edvardu VIII., ki je izšla pred dnevi, odkril napadalčev dnevnik, v katerem je ta zapisal, da naj bi ga za atentat sicer res najeli tujci, natančneje italijansko veleposlaništvo v Londonu, a ko je hotel na to opozoriti obveščevalno službo in notranje ministrstvo, je naletel na gluha ušesa. In to čeprav je delal kot dvojni agent in bil med drugim plačan, da britanskim obveščevalcem posreduje informacije prav o dogajanju na italijanskem veleposlaništvu.
Sramotil državo
»McMahon je MI5 obvestil, da se bo poleti leta 1936 zgodil napad na Edvarda, a informacijo so, morda namenoma, preslišali, njega pa odslovili kot nezanesljivega. Ko se je to potem 16. julija tudi zares zgodilo, pa bi informacija, če bi prišla v javnost, močno osramotila ne le obveščevalno službo, ampak celotno državo, zato so pri MI5 naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi zadevo prikrili,« pravi Larman.
Čeprav so pri MI5 McMahona poskušali na vse pretege diskreditirati kot alkoholika, povsem nezanesljivega in sanjača, pa menda obstajajo tajni dokumenti, ki pravzaprav potrjujejo, da je v resnici delal zanje, med njimi zapiski s sestankov med njim in predstavniki MI5, prav tako naj bi slednji priznali, da je bilo nekaj informacij, ki jim jih je posredoval, »nedvomno resničnih«.
McMahon je MI5 obvestil, da se bo poleti leta 1936 zgodil napad na Edvarda, a so ga odslovili kot nezanesljivega.
A kralj Edvard, ki je na koncu sam predal prestol mlajšemu bratu zaradi ljubezni do Wallis Simpson, je bil trn v peti marsikateremu Britancu in ni jih bilo malo, ki so se ga želeli znebiti, morda so bili med njimi tudi britanski obveščevalci. »Zelo mogoče je, da je MI5 vedela za načrt, a so se odločili, da McMahonu dovolijo, da atentat izpelje. Tako bi se znebili vladarja, ki je po svetu sramotil njihovo državo in odkrito oboževal Hitlerja. Druga možnost pa je, da jih je bilo enostavno sram priznati, da so zamočili in tako pomembne informacije niso jemali resno,« še pravi Larman.
