Nobenega prijatelja nima, umrl bo sam
Gibal se je v zvezdniških krogih in se na rdeči preprogi nastavljal objektivom. Milijoni so ga oboževali, tudi ženske, kar štiri je popeljal pred oltar. Ljubitelji znanstvene fantastike in filmskih vesoljskih odisejad pa ime Williama Shatnerja, ki se je proslavil kot kapitan James T. Kirk, ki je na krovu vesoljskega plovila Enterprise odkrival galaksije daleč stran, izgovarjajo skoraj s prizvokom čaščenja. A kljub tej prepoznavnosti in slavi zvezdnika v jeseni življenja spremlja grenak priokus samote.
»Prišel sem do sklepa, da smo vsi osamljeni. Ko postaneš star, si misliš: Vsi, ki sem jih poznal in za katere sem mislil, da so moji prijatelji, so mrtvi. Sam sem – in umrl bom sam.« Še bolj tragično je, da je hollywoodski zvezdnik prepričan, da nikdar v življenju ni imel pravega prijatelja.
Igralec, ki jih je letošnjo pomlad dopolnil 93, naj ne bi imel najbolj prijetnega in najlahkotnejšega značaja. Govorilo se je, da je težaven in da z njim ni lahko delati, kar morda dokazuje, da njegovi soigralci iz kultne serije Zvezdne steze George Takei, Walter Koenig in James Doohan zanj nikoli niso našli prav lepih besed. »Večkrat so mi dali vedeti, da sem na samem vrhu njihovega seznama kretenov,« se je tega zavedal tudi Shatner, ki ve, da ne bo le umrl sam, pač pa da je v samoti preživel tudi dobršen del življenja. »Spomnim se vseh obrokov, ki sem jih jedel sam. Gledaliških predstav, ki sem si jih ogledal sam. Spomnim se občasnega piva, medtem ko so se drugi igralci opijali in naslednji dan preživeli z zamegljenim spominom. Jaz tega nisem počel – nisem popival z gručo ljudi, sem se pa spraševal, kaj počnejo. Pili so in se smejali. A če je to prijateljstvo, potem si tega ne želim.«
Vse to druženje in skakanje njegovih stanovskih kolegov z zabave na zabavo je bilo, vsaj tako je prepričan Shatner, zanje zgolj dobrodošla motnja, da ne bi razmišljali o lastni umrljivosti. »Namesto tega so svoja življenja polnili z vinom, ženskami, glasbo.«
Smrt je neizbežna. Lahko pride nenadno ali pa ti počasi črpa življenjsko energijo. Tega se igralec, ki je že večkrat spregovoril o smrti, tudi svoji, dobro zaveda. Uganka pa mu ostaja, kaj se ti po glavi podi v tistih zadnjih trenutkih. »Moj oče je bil proti koncu povsem onemogel in nemočen. Doživel je kap, v očeh je imel solze. Pogosto sem se spraševal, zaradi česa joče. Joče, ker odhaja? Joče, ker me bo pustil samega na tem svetu?«
Priča je bil tudi primeru, ko smrt udari kot strela z jasnega. »Lahko je nenadna. Bratova žena je šla iz dnevne sobe v spalnico, ko se je slišal padec. Zgrudila se je in bila mrtva.« A čeprav je bil neizbežnosti konca že večkrat priča, je prepričan, da te smrt vedno znova preseneti in je nekaj novega, neznanega. Tudi strašnega. »Verjetno si lahko mislite, da starejši kot si, pogosteje razmišljaš o smrti. Postaja vse bolj in bolj resnična. Sprašujem se, kaj se tedaj zgodi. Ne želim čutiti strahu pred smrtjo, a bojim se, da ga.«
93 jih je dopolnil spomladi.
