Odšla je oskarjevka Olympia Dukakis

Njena prva ljubezen je veljala gledališču. Na gledaliških deskah je namreč začela svojo pot. Na avdiciji za isto predstavo je spoznala svojega moža Louisa Zoricha, s katerim sta bila poročena dobrega pol stoletja do njegove smrti leta 2018. Že po enem desetletju skupaj pa sta ustanovila tudi gledališko podjetje Whole theater company. A čeprav je bil teater tisti, ki ga je Olympia Dukakis dihala in živela od najbolj ranih let, je bilo nato veliko filmsko platno tisto, ki je igralko grških korenin izstrelilo med zvezde. »Čeprav je v filmu igrala vlogo trpeče vdove in (moje) oblastne mame, sva se ves čas snemanja smejali do solza,« se je ob novici ob Olympijini smrti Cher spomnila lepih trenutkov iz leta 1987, ko sta snemali film Mesečnica, ki je obema prinesel oskarja. Cher za glavno žensko vlogo in Olympii za stransko.
 

Počasi ugašala

Še pred dvema letoma je stala pred televizijskimi kamerami Netflixove serije Tales of the city. Nato pa je počasi izginila izpod medijskih žarometov, saj jo je na posteljo priklenila bolezen, ki je zvezdnico slaba dva meseca pred dopolnjenim 90. letom naposled premagala. »Moja ljubljena sestra je umrla. Po mesecih pešajočega zdravja je zdaj vendar našla mir,« je novico o njeni smrti sporočil igralkin brat Apollo, njenemu užaloščenemu sinu Petru pa je v uteho zavedanje, da je njegova izjemna mama do smrti živela ponosno, s pokončno glavo, in obilico strasti. »Prepričan sem, da z mojim očetom zdaj nekje tam zgoraj že vadita vrstice kakšne predstave.«



Od mladih nog je vedela, da želi postati igralka. Ne, ker bi se ji kolcalo po slavi in bogastvu, ampak preprosto, ker je želela igrati odlične vloge. In čeprav je zaradi štipendije sprva študirala fizioterapijo, na svoje sanje ni pozabila in se nato vpisala še na študij upodabljajoče umetnosti v Bostonu, od koder jo je želja po igralski karieri pripeljala v New York. A je tu hitro spoznala, da je igralska pot trnova, polna odrekanj, padcev in zavrnitev. Zaradi le redkih igralskih služb je hkrati delala tudi kot natakarica, ko so se jima z Louisom rodili otroci Christina, Peter in Stefan, pa sta se 1970. z družino preselila v Montclair z nižjimi življenjskimi stroški.
 

Del elite

Na začetku 60. let si je Olympia počasi ustvarjala ime v gledaliških krogih. Nastopala je na Broadwayu in gledališčih zunaj Broadwaya, leta 1963 si je z igro že prislužila nagrado obie, ki je ekvivalent broadwajskemu tonyju, najprestižnejšemu gledališkemu odličju. Prav z off-broadway predstavo pa je zagnala tudi kolesje usode, ki jo je pripeljala do oskarja. Tu jo je namreč videla Nora Ephron, kraljica romantičnih komedij, ki je med opazovanjem Olympie na odru v trenutku vedela, da je našla popolno igralko za (stransko) vlogo mame v filmu Ko boli srce. A ker so scene, v katerih je videla Dukakisovo, iz scenarija odpadle, se ji je režiser Mike Nichols oddolžil tako, da ji je ponudil vlogo v svoji broadwajski predstavi Social Security. Tu pa jo je opazil režiser Norman Jewison in že takoj vedel, da je našel svojo Rose Castorini. Oblastno italijansko mamo v filmu Mesečnica, ki je iz Dukakisove čez noč naredila zvezdo.



S hitom Mesečnica se je marsikaj spremenilo. Olympia je postala del oskarjevske elite, dobivati je začela vse več ponudb za delo, te pa so prihajale z znatno zajetnejšimi honorarji. »Vsa ta pozornost je bila prijetna, prijalo mi je. Vseeno pa sem bila zmedena, čemu šele tedaj in čemu prav s to vlogo, saj po mojem mnenju ni bila najboljša vloga, kar sem jih kdaj odigrala,« je bila v luči nenadne slave iskrena igralka. A se je dokaj hitro naučila, da filmi precej bolj kot gledališče pripomorejo k prepoznavnosti. »Zabavno je, ko hodim po ulici, ljudje pa za mano vzklikajo stavke iz katerega mojih filmov,« sploh stavek iz Mesečnice, ko je svoji filmski hčerki Cher zabičala, da meče svoje življenje v straniščno školjko, se je ljudem žgoče vtisnil v spomin.