Oliver Stone ima dovolj snemanja celovečercev

S filmi, ki so najpogosteje odslikavali sanje in nočne more ameriškega naroda, je režiser Oliver Stone postal svojstven glas svoje generacije, njegovim mojstrovinam pa je z dvanajstimi oskarjevskimi nominacijami prikimala tudi kritiška srenja ter mu najprestižnejše kipce za filme Vod smrti, Rojen 4. julija in za prirejen scenarij za film Polnočni ekspres tudi podelila. A čeprav je njegov talent neizpodbiten, je prepričan, da mu, če bi pot šele začenjal, danes v filmski meki nikakor ne bi uspelo.

»Če bi danes snemal filme, ki sem jih tedaj, ne bi obstal. Pljuvali bi name, me napadali, zasramovali.« Delno zaradi tematik, ki jih je izbiral, delno pa tudi, ker so njegove strategije za današnji čas morda preveč skrajne. »S svojim pristopom bi marsikoga prizadel in užalil. A ko ustvarjaš film, moraš imeti svobodo, proste roke. Žal moraš biti tudi nesramen, s čimer stopiš komu na žulj.«
 

Nič brez covid-19 redarja

Za Hollywood je (postal) preveč neotesan, nesramen, provokativen. Ali pa – tako razmišlja – se je Hollywood pomehkužil in postal vsesplošno preobčutljiv, sploh odkar je nadenj privršala koronakriza. »Zmešalo se jim je. Kako danes snemajo filme, je že smešno. V Hollywoodu so postali preveč občutljivi in krhki. Filma ne moreš več posneti, če ni v ekipi tudi svetovalca, kako dovolj v rokavicah pristopati k stvarem. Ne moreš več snemati, če nimaš covid-19 redarja. Trženje je postalo že absurdno drago. In postaja še dražje. Zaradi vseh dodatnih zdravstvenih in previdnostnih ukrepov se bodo snemanja, ki bi morala biti končana v 50 dneh, zdaj razvlekla na polna dva meseca. In nato berem tudi o socialni razdalji med igralci?!« ne more verjeti, kam je prišel svet.

»In potem je tu še Akademija (za filmsko umetnost in znanost), ki kot po tekočem traku spreminja svoja pravila, da je tem spremembam nemogoče slediti. Ogromno je nejasnosti. Počutim se kot Alica v čudežni deželi, ki se znajde na zmešani čajanki Norega zajca in Klobučarja. In to ni svet, del katerega bi na vsak način želel biti.«
 

O Castru in Putinu

Četudi se je Hollywood za režiserjev okus spremenil preveč, da bi mu bil še všeč, ga to resnici na ljubo niti ne moti preveč. Tudi, ker v njem ni več želje po snemanju igranih filmov. »Posnel sem dovolj filmov,« pravi oskarjevec, ki je minuli mesec dopolnil 74 let. »Snemanje filma ti gotovo vzame leto ali dve in terja ogromno energije. Pri svojih 74 pa nimam motivacije, da bi snemal le zato, da ga posnamem.«

Čeprav bi ga kdo morda obtožil, da je stare šole, je prepričan, da mora film pripovedovati zgodbo in gledalcem nekaj dati. Več od premikajočih se slik. »Včasih se sprašujem, ali Hollywood sploh še obstaja. Ali se resnične filme sploh še snema? Danes namreč večina snema za televizijo, kjer se zadovoljijo s povprečjem, podobno tudi pri pretočnih vsebinah,« je kritičen, še posebno ostro kopje pa je uperil v sodobne scenarije, ki so nekdaj od ustvarjalcev zahtevali največ, medtem ko se jih danes jemlje z levo roko, vse pod Oliverjevimi normami in vrednotami. A čeprav trenutno ni teme, ki bi ga pritegnila, da bi bil spet pripravljen sesti na režijski stolček igranega filma, je v njem še vedno želja po dokumentarcih, ki v njem živi že od leta 1998.


Od tedaj se je podpisal že pod tri o Fidelu Castru in enega o ruskem voditelju Vladimirju Putinu, zaradi vseh omenjenih pa so ga na domači ameriški grudi označili za političnega provokatorja. Posnel je tudi film o izraelsko-palestinskih odnosih, trenutno pa ima v načrtu dokumentarca o J.F.K.-ju in o čisti energiji. »Ni nujno, da bosta popularna in uspešna, a sta temi, ki sta me pritegnili in sta zame pomembni.«