Oskarjevec spregovoril o grozljivem otroštvu v času holokavsta

O genialni filmski žilici Romana Polanskega, čigar filmi so bili v dirki za oskarja kar 28-krat, ni nikakršnega dvoma, na velika platna pa je prenašal zgodbe najširšega žanrskega spektra. Pa vendar morda z nobenim ni požel tolikšnega uspeha kot z vojno dramo Pianist, o poljskem judovskem pianistu z zlatimi prsti, ki je zgolj zaradi neuničljive volje do življenja in pomoči peščice Poljakov preživel nacistično okupacijo Poljske in varšavski geto. Polanski je zgodbo posnel po spominih Wladyslawa Szpilmana, ki je preživel holokavst, a čeprav je s kamero risal življenje nekoga drugega, bi prav lahko hkrati govoril tudi o lastni mladosti.

Mama umrla v Auschwitzu

Tudi sam se je namreč kot otrok znašel v krutih okoliščinah nacistične okupacije, ki ga je ujela v krakovski geto, priča je bil bombardiranju Varšave, in medtem ko se je njemu uspelo skriti pred Nemci in jim pobegniti, je njegova mama umrla v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Zato je vedel, da bo nekoč vsekakor posnel film o tem mučnem obdobju poljske zgodovine, čeprav je hkrati vedel, da zgodba ne bo avtobiografska. Spomini Szpilmana so tako prišli kot nalašč, že po prvem prebranem poglavju je vedel, da je našel, kar je iskal. A če je pred dvema desetletjema pripovedoval zgodbo drugega, je zdaj o grozotah krakovskega geta in holokavsta spregovoril v prvi osebi. S fotografom Ryszardom Horowitzem, s katerim sta se med vojno srečala v judovskem getu, tam postala prijatelja in imela srečo, da sta preživela, sta namreč zakorakala po poti bolečih spominov in v formatu dokumentarnega filma Polanski, Horowitz. Hometown povedala tragično usodo prebivalcev krakovskega geta.


Dokumentarni film, ki je odprl letošnji filmski festival v Krakovu, spremlja Polanskega in Horowitza, kako se sprehajata po ulicah Krakova in hkrati hodita po poti spominov. »Dokumentarec govori o spominu, soočanju s preteklostjo, minljivostjo, travmami in usodo. Čeprav sta bila Polanski in Horowitz preživela srečneža, smo želeli prikazati tudi tragedijo vseh tistih prebivalcev krakovskega geta, ki jim nikoli ni uspelo oditi,« je o filmu dejal Mateusz Kudla, ki je skupaj z Anno Kokoszko-Romer režiral in produciral film.

Skrila sta ga pred nacisti

Polanski, ki se je v Krakov priselil z družino pri svojih štirih letih, dve leti pozneje pa se je že začela druga svetovna vojna, naj bi Horowitza spoznal v judovskem getu. V enem izmed prizorov se je filmar spomnil nacističnega nemškega častnika, ki je v hrbet ustrelil starejšo žensko, kri iz nje pa je – tako je ostalo vtisnjeno v njegov otroški spomin – vrela kot iz pivske fontane. »Prestrašen sem zbežal za vrata za seboj in se skril pod stopnicami. To je bila moja prva izkušnja z grozodejstvi,« je z mrakobnim izrazom na obrazu povedal Horowitzu. Slednji, ki mu je med vojno pomagal nemški industrialec Oskar Schindler, pa je v drugem prizoru zavihal rokav, razgalil roko in pokazal številko, ki so mu jo na podlaket vtetovirali ob prihodu v koncentracijsko taborišče. »Včasih ošinem številko in si mislim, da ne more biti resnično, da je neka neumna šala. Je mogoče, da sem bil tam in da sem preživel?« se sprašuje Horowitz, ki je bil, ko so ga odpeljali v Auschwitz, star pet let. Na film pa je ujet tudi trenutek, ko je Polanski, tedaj vidno ganjen, srečal vnuka katoličanov Stefanie in Jana Buchale, ki sta ga skrila pred nacisti in sta tako tudi zaslužna, da je preživel. Izraelski izobraževalni center holokavsta Yad Vashem je umrli par lansko leto počastil s posebnim nazivom, ki ga podeljujejo tistim, ki so pomagali rešiti Jude med drugo svetovno vojno.


Oskarjevec je svoji filmski slavi navkljub zaradi obtožb spolnega nasilja postal v Hollywoodu nezaželen, že pred skoraj pol stoletja pa je iz ZDA prebegnil v Evropo, kjer še vedno ustvarja in žanje slavo. Kljub temu da hkrati ves ta čas ZDA zahtevajo njegovo izročitev. A čeprav je tudi to pomemben, velik in nadvse odmeven del njegovega življenja, se v dokumentarcu teh obtožb niso niti dotaknili. »To ni bilo v žarišču naše zgodbe, poleg tega nismo želeli nikogar ne braniti ne obtožiti,« je dejala Anna Kokoszko-Romer. »Ta film govori o popolnoma drugem poglavju življenja Romana Polanskega.«