Oskarjevkini strahovi so po porodu izginili

Jeniffer Lawrence je bila stara le 22 let, ko je osvojila prvega oskarja, s čimer se je v filmsko zgodovino zapisala kot druga najmlajša dobitnica tega najbolj čislanega odličja. Že štirikrat se je prebila v elitno skupinico sto najvplivnejših ljudi na svetu po izboru revije Times in dvakrat zasedla prestol največjih filmskih zaslužkaric. Zaradi svojega filmskega alter ega Katniss Everdeen v Igrah lakote pa se lahko pohvali tudi z lento najbolj dobičkonosne filmske junakinje vseh časov. Ko bi bila merska enota življenja karierni dosežek, potem bi Jennifer že do svoje tridesetice doživela vse in še več. Toda na življenje ne moremo gledati le skozi karierno lupo, druge stvari so neznansko pomembnejše, zaradi česar je hollywoodska težkokategornica prepričana, da se je njeno življenje v resnici začelo šele februarja letos. Na dan, ko je v roke prijela svojega prvorojenca. »Tisto jutro po porodu je bilo, kot bi se moje življenje začelo na novo. Bil je prvi dan mojega življenja,« je prvič spregovorila o materinstvu. In svetu tudi razkrila, da sta z možem Cookom Maroneyjem dobila sinka in mu dala ime Cy.

Priznala strahove

O nosečnosti in nato novi vlogi mamice ni razpredala na dolgo in široko ali prelila teh čarobnih trenutkov v spletni dnevnik. Vse doslej o tem niti črhnila ni. Deloma ker ceni svojo zasebnost, deloma pa jo je zaviral strah, da ne bi s svojim doživljanjem kateri mamici pritisnila na bolečo točko. »O materinstvu je težko govoriti, ker ga vsaka ženska doživlja drugače. Če bi sama rekla, da je bilo čudovito vse od začetka, bi se ob tem kdo, ki nima takšne izkušnje, lahko počutil slabo,« je dejala Jennifer in razložila, da se je tudi sama pripravljala na morebitne začetniške težave, saj so jo prijateljice iskreno in neposredno opominjale, da ni nujno, da bo že prvi trenutek občutila vseobsegajočo čudežno ljubezen. »Priznale so mi, da je na začetku lahko materinstvo tudi precej strašno in da ni nujno, da bom z otrokom takoj začutila močno vez. Spomnim se, da so mi vsi polagali na srce, da bom otroka nedvomno imela raje kot svojo mačko, sama pa sem se le tiho spraševala, kaj če ga bom imela le tako rada kot mačka.« A se je v sinka zaljubila na prvi pogled. »Z njim se je moje življenje začelo na novo. Čisto in povsem sem se zaljubila vanj. Nato pa še v vse druge dojenčke. Novorojenčki so resnično neverjetni, so rožnati, krhki, mali borci. Zdaj me nič več ne moti, če jih zaslišim jokati v restavraciji. Nasprotno, mislim si le, kako je to ljubko in skrajno dragoceno.«

Iskreno je priznala svoje strahove, da se s sinom morda ne bo povezala. S podobno odkritostjo pa je povedala, da je pred prihodom Cya imela tudi dva spontana splava. Prvič je namreč zanosila že v zgodnjih dvajsetih, nepripravljena se je odločila za umetno prekinitev nosečnosti, a je nato spontano splavila, ko je bila sama v Montrealu. Še drugič je izgubila nerojenega otroka konec leta 2020 med snemanjem uspešnice Don't Look Up. A tedaj je bila že poročena in si je otroka želela, kar pa ji očitno ni bilo namenjeno. Prav zaradi teh osebnih izkušenj s splavom jo je odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, ki je pred nekaj meseci odpravilo splošno pravico do splava in s tem oropalo na milijone žensk pravice do odločitve o lastnem telesu, zadela še močneje. »O tem sem med nosečnostjo razmišljala znova in znova. Razmišljala sem o vsem, kar se dogaja z mojim telesom. In se spraševala, kako bi bilo, če bi bila v to prisiljena in ne bi imela druge izbire.«

Družinski razkol

Sama je zagovornica pravice žensk do splava. Ne more pa razumeti skrajno sproščenega odnosa Američanov do orožja, sploh ker so prav pištole najpogostejši vzrok smrti med ameriškimi šolarji. A je s svojimi političnimi prepričanji na nasprotnem polu kot njena družina, kar je med hollywoodsko zvezdnico in njenimi domačimi povzročilo globok razkol. »Preteklih pet let sem se močno trudila, da bi očetu in družini odpustila, poskušala sem razumeti. A ne morem. Ne želim omalovaževati svoje družine. Venomer se sprašujem, kako je lahko nekdo vzgajal hčer, pa je vseeno prepričan, da si ne zasluži enakosti. Kako?«