Parada razkazovanja mesa

V svetu filma ni odličnejšega priznanja od oskarja. A kot da ni dovolj, da se prejemniki te najvišje nagrade kopajo v slavi ter se jim klanjajo filmski sladokusci, strokovnjaki in stanovski kolegi, oskarjevci naj bi – tako je povedala vsaj raziskava z začetka tega tisočletja – povprečno tudi živeli skoraj štiri leta dlje kot tisti, ki kipca nikoli niso dobili. A kljub njegovi skoraj čudežni moči po njem vendar ne hlepijo vsi.

»Ne, hvala!« je akademiji kratko in odrezavo odpisal igralec George C. Scott, ko se je leta 1962 znašel med nominiranci, in želel, da ga umaknejo s seznama, češ da priznanje spodbuja tekmovalnost in igralce ščuva drugega proti drugemu. A če so mu tedaj ugodili, se je manj kot desetletje pozneje spet znašel med elito in kljub protestom celo zmagal.

To pa ni omajalo njegovih prepričanj, vztrajal je pri njih in oskarja zavrnil. V zgodovino se je tako zapisal kot prvi igralec, ki je zavrnil to priznanje, a ni prvi med nominiranci, ki je to storil. Dudley Nichols, ki je leta 1935 s scenarijem za film Obveščevalec pometel s konkurenco, prestižnega odličja ni želel sprejeti.
 

V tretje ne gre rado

Leto 1929. Takrat je zaživela ceremonija podeljevanja nagrad Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, že v šestem letu pa je doživela hladen tuš. Pisec Dudley Nichols, nominiran za kipec, jo je bojkotiral in iz protesta, ker akademija ni želela priznati ceha scenaristov, nagrado zavrnil. Še več, čeprav so mu oskarja kar dvakrat nato poslali po pošti, ga je vselej poslal nazaj. Protest je obrodil sadove: tri leta pozneje je ceh scenaristov (Screen Writers’ Guild) postal priznani del filmske industrije. Tako razloga za bojkot ni bilo več in kipec se je s triletno zamudo zalesketal v Dudleyjevi vitrini.


Nicholsova zavrnitev oskarja je bila presenečenje, tega pa pa ne moremo trditi za Georgea C. Scotta. Ta je namreč dolga leta glasno zavračal celoten koncept nagrade in podelitve. V nos mu je šel tekmovalni pridih, podelitev se mu je zdela ponižujoča, ceremonijo pa je označil za »dvourno parado razkazovanja mesa«, za katero tičijo nič kaj umetniški ekonomski razlogi. Čeprav njegov prezir ni bil skrivnost ter so ga dvakrat umaknili s seznama nominirancev, njegove briljantne upodobitve generala Georgea S. Pattona v istoimenskem filmu niso mogli spregledati in so ga leta 1970 nominirali še tretjič.

Vnovič je prosil, naj njegovo ime umaknejo s seznama. Zato Goldie Hawn, ki je tistega leta na podelitvi najavila najboljšega v kategoriji glavnih igralcev, ni mogla ukrotiti krika presenečenja, ko je odprla ovojnico in v njej zagledala Scottovo ime. Zvezdnika ni bilo tam, zato je v njegovem imenu kipec sprejel producent Frank McCarthy – zgolj zato, da ga je igralec že naslednji dan vrnil.

Le tri leta pozneje, 1973., pa je velikan filmskih platen Marlon Brando pomagal spisati enega najbolj razvpitih in nepozabnih trenutkov oskarjevske zgodovine. Zaradi vloge v mafijski uspešnici Boter se je znašel med elito nominirancev; tega je bil sicer že vajen, saj je bil za oskarja poprej že petkrat nominiran, enega je tudi že odnesel domov. A ko je tokrat zadonelo njegovo ime kot ime zmagovalca, na oder ni prišel Brando, temveč ameriška staroselka Sacheen Littlefeather, oblečena v tradicionalna oblačila plemena Apači.


Povezovalec prireditve je bil prepričan, da bo namesto Branda prevzela odličje, a se je krepko motil. Indijanka ga je namreč v Brandovem imenu prišla zavrnit, s seboj je prinesla 15 strani dolg govor, ki ga je spisal zvezdnik. Organizatorji oskarjevskega šova so ji zagrozili, da jo bodo v primeru dolgovezenja odstranili iz dvorane in dali aretirati, zato ga je morala skrajšati na 60 sekund, a bistvo ji je uspelo zajeti – nagrado zavrača zaradi prezirljivega odnosa Hollywooda do ameriških Indijancev. To je izzvalo odobravanje, pa tudi obilico negodovanja in celo žvižganje v dvorani. Bilo tretjič in do letošnje 92. podelitve zadnjič, da je kateri zvezdnik zavrnil oskarja.