Pljuvali so mu v obraz, ker je bil tako prepričljiv

Štiri leta so se odvrtela, odkar je boj z rakom na slinavki izgubil britanski igralec Alan Rickman, ki bo v mislih mlajše generacije verjetno za vselej ostal zloglasni profesor čarobnih napojev Robaus Raws iz fantazijske franšize filmov o mladem čarovniku Haryju Potterju. Vseeno bodo njegovi oboževalci že v dveh letih spet lahko slišali njegov glas. No, vsaj njegove misli, ujete med platnice knjige, ob branju katerih pa bodo imeli občutek, da klepetajo s pokojnim zvezdnikom.


Pri škotski založbi Canongate bo jeseni 2022 namreč izšla knjiga Dnevniki Alana Rickmana (The diaries of Alan Rickman), v kateri bo zbranih 27 zvezkov igralčevih osebnih zapisov, ki jih je pisal več kot četrt stoletja. S prosto roko in brez zadržkov, "kot bi se pogovarjal z bližnjim prijateljem," trdi založnik.

Ni šparal jezika

​Odstrl bo tančico s svojega življenja in razgalil tudi samega sebe. Tako obljublja igralčeva vdova Rima Horton, trdeč, da Alanovi zapiski ne razkrijejo zgolj Alana Rickmana kot igralca, ampak tudi resničnega moškega za javno persono. "Njegov smisel za humor, njegova ostra in bistra opažanja, njegovo obrt in predanost umetnosti," urednik Alan Taylor pa dodaja, da je bilo zvezdnikovo pisanje netaktno, anekdotično, nadvse iskreno in je vsekakor privlačno branje. Tako za njegove oboževalce kot vse, ki bi radi pokukali v zakulisje igralskega sveta, tudi ko so bili žarometi že ugasnjeni.


Od začetka 90. let, ko je zapisal prvi stavek, pa do smrti pred štirimi leti je britanski zvezdnik sproti dokumentiral vse pomembnejše trenutke. Naj je šlo za dogodke njegovega vsakdanjega življenja, za sočne zgodbice iz zakulisja snemanj, tudi z desetletja prizorišč snemanj Harryja Potterja, ali pa njegove poglede na prijateljstvo in filmsko umetnost. Na papir je spravil tudi ocene gledaliških predstav, ki so nanj tako ali drugače naredile vtis – in v gledališču je vsekakor bil reden gost, ogledal si je namreč več predstav na teden –, ter brez olepševanja razgalil tudi svoje zanimanje za politiko. "Bolj kot kar koli drugega pa ti dnevniki razkrivajo pravega Alana Rickmana, ki je bil zabaven, strasten, občasno tudi provokativen."


Pisal je v želji, da bi bile njegove misli nekoč objavljene. Vsak, ki jih bere, dobi občutek, kot bi prisluškoval njegovemu pogovoru s tesnim prijateljem. "Kratki in jedrnati odstavki narišejo širšo sliko in ponujajo zanimiv vpogled v njega samega, njegove vrstnike in svet okoli njega." In verjetno tudi zato pri pisanju ni varčeval z jezikom – ali, bolje, zadrževal nalivnega peresa.

Prekletstvo filma Umri pokončno

V plodoviti karieri je nanizal širok in nadvse raznolik spekter vlog. Gledali smo ga lahko v zimzeleni romanci Razsodnost in rahločutnost, romantični drami Pravzaprav ljubezen, komediji z znanstvenofantastičnim pridihom Štoparski vodnik po galaksiji in v zgodovinski uspešnici Robin Hood: Princ tatov, medtem ko mu je vloga Rasputina v istoimenski biografski TV-drami prinesla zlati globus za najboljšega igralca v mini seriji oziroma televizijskem filmu. A vseeno ga najbolj povezujemo z likom zlobnega profesorja Robausa Rawsa in nekoliko bolj oddaljenim likom briljantnega kriminalca Hansa Gruberja, proti kateremu je trd boj bil Bruce Willis kot odločni newyorški detektiv John McClane v hitu Umri pokončno.


A čeprav mu je prav slednja vloga prinesla mednarodno prepoznavnost, da se je v Britanca zaljubila tudi Amerika, je bil zaradi svojega filmskega alter ega genialnega zlikovca deležen tudi sovraštva. "Ljudje me v prvi vrsti prepoznajo kot Hansa Gruberja. Mimoidoči zato ne stopijo k meni, rekoč, da me obožujejo. Ljudje pridejo do mene in mi pljunejo v obraz!" se je zaupal stanovskemu kolegu in rojaku Alexu Winterju. Topline pa ni vzbujal niti kot zloglasni Robavs, čeprav je zaradi te upodobitve požel precejšnje občudovanje kritiške srenje.