Po nesreči z rolko je izgubil spomin

Skorajšnji abrahamovec Justin Theroux, slavil bo avgusta, se za izklesane mišice poti v telovadnici. Del zvezdnikove redne telesne vadbe je postalo dvigovanje uteži, medtem ko si pod budnim očesom trenerja z boksom dviguje srčni utrip. Toda čeprav je postavni igralec v zrelejših letih postal stalni obiskovalec telovadnic, je te v svojih 20. letih opazoval le od zunaj. »Ne ker ne bi bil dejaven, preprosto je bil moj življenjski slog v New Yorku precej bolj dinamičen kot zdaj. Kamor koli sem že šel, sem tja namreč odpešačil, odkolesaril ali pa se pripeljal na rolki,« je povedal zvezdnik, ki pa je prav na rolki spoznal, kako minljivo je človeško življenje. Kajti če je še en trenutek drsel po newyorških ulicah, ga je že v naslednjem zajela tema, iz glave, ko je negibno ležal na asfaltu, pa mu je mezela kri.

Brez zavesti

Ščitniki za kolena in komolce ter čelada. Tu je nujna oprema, ki bi si jo moral nadeti vsak rolkar in bi verjetno nadvse prav prišla tudi Justinu, ko ga je med rolkanjem po vrvečem New Yorku zbil kombi.


»Ko sem odprl oči, je bila okoli in nad mano gruča ljudi. Očitno sem izgubil zavest, menda za kar nekaj časa. Spomnim se ženske, ki je jokala, in dveh moških, ki sta mi držala roke, nekoliko vklenjene, da si ne bi mogel dotakniti glave. Ženska me je kriče spraševala, kdo sem, kako mi je ime, želela je mojo domačo telefonsko številko, da bi lahko koga obvestili o nesreči.« A namesto da bi Justin zdrdral svoje osebne podatke, ki jih sicer izstrelimo kot iz topa tudi sredi noči, mu je možgane ovijala gosta megla. »Pojma nisem imel, kdo sem. Vedel sem, da sem jaz jaz, a za ceno življenja se nisem mogel spomniti niti svojega imena ali telefonske številke.«


Očividci niso mogli priklicati nobenega njegovega bližnjega, so pa brž poklicali reševalce. A so si ti vzeli ljubi čas, da so prišli na kraj nesreče. »Potrebovali so eno uro in 20 minut! Bilo je že kar smešno. Negibno sem ležal na pločniku, čas je tekel. Ljudje so se že začeli dolgočasiti, čeprav je pred njimi ležal moški, ki mu je kri tekla iz glave. Ko pa so reševalci naposled prišli, se je tisti ob meni obrnil proti partnerju še v rešilnem vozilu in mu dejal, da nisem mrtev.« Prav zaradi slednjega pa so potrebovali tako dolgo, da so sploh prišli. »Povedali so mi, da so mislili, da sem mrtev. Ko bi vedeli, da še vedno diham, bi bili ob meni precej hitreje.« A čeprav je Theroux tedaj mislil, da je najhujše za njim, ga je to šele čakalo.

Obrili so ga

V bolnišnici so ugotovili, da ima pretres možganov, zaradi česar so ga čez noč sklenili obdržati na opazovanju. »Slikali so mi glavo, opravili kup preiskav, nato pa me je sredi noči nekdo prebudil. Menda so nekaj odkrili na mojih možganih, zato so že poslali po kirurga iz Jerseyja. Bilo je okoli druge ure zjutraj. Obrili so mi glavo in me pripravili za operacijo na možganih. Moral sem podpisati kup papirjev. Prepustil sem se jim na življenje in smrt.«


Bil je torej že v nizkem startu za operacijo, napeto in živčno je čakal vsaj dobre pol ure, ko je izvedel, da iz tega ne bo nič. »Ko je prišel kirurg, lase je imel povsem zmršene, saj so ga vrgli iz postelje, je le preletel posnetke moje glave in dejal, da ne vidi nikakršnih notranjih krvavitev ter da gre nazaj spat.« Hollywoodskemu igralcu so na obrito lobanjo prilepili velik obliž, ki je skrival nekaj šivov, že zjutraj, le nekaj ur pozneje, pa so ga odpustili in bolnišnice. In odšel je domov.