Po splavu je končno postala mamica

Ko je nosečniški test pokazal pozitivno, bi morala od sreče skakati do stropa. A namesto da bi Melisso Rauch prevevala čista radost, je vest, ki si jo je tako srčno in dolgo želela, naznanila oklevajoče in s strahom. "Z novico bi najraje čakala, da otrok odraste in gre na univerzo," je dejala pod težo hromečega strahu, da se ne ponovi izkušnja prve nosečnosti, ko med enim izmed pregledov nenadoma ni več slišala bitja drobnega srčka. A je zdaj po poti nosečnosti, ki je zaradi boleče izkušnje spontanega splava ni več jemala za samoumevno, vendar prišla do srečnega konca in zaslišala dojenčkov jok. "Preč sem od sreče, saj je prišla najina čudovita deklica Sadie," je zapisala zvezdnica, ki je kot drobna, a skoraj tiranska Bernardette s piskajočim glasom v seriji Veliki pokovci na obraze milijonov risala smeh, a za ugasnjenimi kamerami dolgo jokala. Do zdaj, ko se je v njeno življenje s Sadie vrnila sreča.

Kot bi ji izruvali srce

Ko je prvič začelo kliti seme njene ljubezni z možem Winstonom Rauchem, skoraj ni mogla čakati dne, ko bo pozdravila malčka. A je nato občutila le grozno bolečino, kot bi ji kdo iz prsi izruval srce, ki jo pekoče skeli še danes. "S splavom sem občutila verjetno najglobljo žalost, ki jo je mogoče občutiti, pahnil me je v prvinsko depresijo, ki se je nisem in nisem mogla otresti," se je prvič odprla julija in nadaljevala, da jo podoba na zaslonu, ko ultrazvok ni več pokazal gibanja in srčnega utripa, četudi je vse to videla in slišala komaj dva tedna prej, preganja še danes. "Čakala sem, da se žalost razkadi, vsaj jenja, a sem se nenehno zaletavala v opomnike na to bolečino. Z vso silo je spet treščila, ko je napočil dan, ko bi morala roditi. Dan, na katerega naj bi se mi izpolnile vse želje, a je postal dan uničenih sanj."

Popadla jo je groza

Spet noseča, je letošnje poletje želela zakričati polnih pljuč, z vrha gora. A jo je skoraj v istem trenutku zgrabila groza, da ne bi vnovič splavila. Hkrati pa ni hotela s svojim veseljem dajati soli na srčne rane žensk, ki se materinstva (še) ne morejo veseliti. "Ko sem žalovala za svojim nerojenim otrokom in se borila s strahom, ali bom sploh lahko zanosila, me je vselej, ko je katera druga zanosila, nekaj zbodlo v srcu. Ne zato, ker jim ne bi privoščila sreče, morilo me je vprašanje, čemu gre njim to s tako lahkoto, jaz pa tega morda niti ne bom dočakala. Zato sem se, končno noseča, spomnila na ženske, ki so bodisi preživele splav in žalujejo bodisi se borijo z neplodnostjo," je dejala Melissa, a nato spoznala, da je pomembno glasno spregovoriti ne le o lepi, ampak tudi o morebitni boleči plati nosečnosti. "O izgubi nerojenega otroka skoraj ne govorimo. Zato ženske, ki in če jih to doleti, ne vedo, kako se soočiti in spoprijeti s temi čustvi."