Po svoji smrti mu je poslal božično darilo

Dobro leto se je odvrtelo, odkar je na velikih platnih kinematografov oživela zgodba enega najboljših pevcev vseh časov Freddieja Mercuryja, frontmana legendarne skupine Queen, čigar glas še skoraj tri desetletja po njegovi smrti privlači nove in nove generacije glasbenih sladokuscev. A čeprav se je film zavihtel med najbolj dobičkonosne uspešnice minulega leta, z drugimi stvaritvami pa je pometal tudi na zmagovalnih odrih filmskih podelitev, saj je odnesel kar štiri oskarje in dva zlata globusa (tudi za naj film) ter bafti, si ga Elton John nikoli ni ogledal. Ne ker ga sedma umetnost ne bi pritegnila, ampak iz veliko bolj osebnega razloga. »Do tega se preprosto nisem mogel pripraviti. Čeprav sem videl izseke in je Rami Malek izvrstno opravil nalogo, nisem mogel gledati filma o enem meni najdražjih ljudi. S Freddiejem sva si bila preblizu, preveč dobra prijatelja.«



Verjetno bi na plan privrela vsa bolečina, ki jo je čutil, ko je pred 28 leti le nemočno opazoval prijatelja, kako ga aids počasi pokončuje. Vse dokler ga smrt 24. novembra ni odrešila muk.

Pogovarjala sta se ure in ure

Freddie in Elton se v zgodovino nista vpisala le kot dve izmed največjih glasbenih zvezd in kot rojena zabavljača s teatralnimi in karizmatičnimi nastopi, ki so božali tako ušesa kot oči. Povezovale so ju tudi britanske korenine, tako je bilo verjetno le vprašanje časa, kdaj se jima bodo križale poti. »Postala sta dobra prijatelja. Ko se zaradi turnej nista videla daljša obdobja, sta se pogrešala. A sta vse nadoknadila, ko sta se spet videla. Tedaj nista in nista nehala govoriti. Več ur sta lahko prihajala na tekoče z vsem, kar se jima je godilo,« je dejal Peter Freestone, ducat let Freddiejev osebni pomočnik, ki je bil ob njem tudi predzadnji dan njegovega živlejnja. Kot je bil ob pevčevi strani tako rekoč do zadnjega diha tudi Elton.

»Ko je Freddie zbolel in ostajal doma, je Elton redno prihajal na obisk, vsaj enkrat na dva tedna. Sploh zadnje leto, da je Freddie vedel, da ni sam.« A čeprav mu je John s tem vsekakor dokazal prijateljstvo, priznava, da so bili proti koncu njegovi obiski krajši. Ne le zaradi Freddiejeve vse večje slabotnosti, tudi ker se je Eltonu paralo srce ob pogledu nanj. »Ko je umiral, sem ga pogosto obiskoval, a običajno ne za več kot eno uro. Bilo je namreč pretežko pa tudi Freddie, mislim, ni želel, da ga gledamo takšnega. Bil je tako slaboten, da ni več mogel iz postelje. Vid mu je pešal, bil je že tako rekoč slep. Celotno telo pa so mu prekrivale lezije kaposijevega sarkoma. A čeprav si ni bil več podoben, le še senca sebe, je to vendar bil Freddie. Klepetav, teatralen, zabaven. Imel bi vso pravico, da se ne meni za nič in nikogar, razen za lastno udobje. A to ne bi bil on. Bil je odločen, da njegova bit ostane nespremenjena, ne glede na kar koli,« se zadnjih tednov prijateljevega življenja v biografiji spominja Elton.

Slika za božič

Prijateljska vez med glasbenima velikanoma se je začela tkati v 70. letih. In uničila je ni niti smrt. Bilo je tedne po smrti, Elton je še vedno žaloval in doma objokoval prijateljevo smrt, ko je nekdo potrkal na njegova vrata. »Postopal sem doma, ves pobit, ko se je pri meni pojavil prijatelj in mi izročil nekaj, zavito v preobleko za blazino. Odvil sem pošiljko, v njej pa sta bila slika enega mojih najljubših slikarjev, Henryja Scotta Tuka, in Freddiejevo sporočilo. Ki se je bralo: 'Draga Sharon, zdelo se mi je, da ti bo to všeč. Vesel božič, Melina.«

Ob tem je Elton še razložil, da sta si s Freddiejem nadela vzdevka Melina in Sharon, kar sta bili imeni njunih alter egov – transvestitov. »V tistem hipu nisem mogel zaradi prezasičenosti s čustvi niti dihati. Pri tedaj 44 letih sem ihtel kot otrok. Freddie, ta čudoviti moški, ki je umiral za aidsom, je še na smrtni postelji zbral energijo, da mi je našel prečudovito božično darilo. To je o njem kot o človeku povedalo vse.«