Poroka z ločenko ga je stala domovino

Dobrih 80 let je minilo, odkar je nekdanji britanski kralj Edward VIII. na papir izlil svoje strahove, kako se bo kraljeva družina obnašala do njegove ljubezni Wallis Simpson, zdaj pa je to pismo, namenjeno njegovemu prijatelju lordu Beaverbrooku, ugledalo luč sveta.

Razmerje med Edwardom in ameriško ločenko Simpsonovo se je v zgodovino zapisalo kot eden največjih kraljevih škandalov 20. stoletja, prav zaradi nje oziroma zato, ker se mu kot glavi anglikanske cerkve ni bilo dovoljeno poročiti z ločeno žensko, se je namreč odpovedal prestolu ter povzročil eno večjih ustavnih kriz na Otoku, v obup in, kot so prepričani mnogi, prezgodnjo smrt pa pahnil svojega brata, ki ga je moral povsem nepripravljen naslediti na prestolu.
Družina mu nikdar ni odpustila, da je »izdal domovino« ter raje, kot da bi ji služil, izbral ljubezen, oprostila mu ni niti aktualna kraljica Elizabeta II., ker se je zaradi njega njeno in življenje njene družine povsem spremenilo.
 

Družini močno zameril

Edward je po odstopu postal vojvoda Windsorski in večino življenja sta z Wallis preživela v Franciji, kjer sta prirejala zabave in gostila pomembneže, kljub temu pa je Edward ves ta čas močno pogrešal domovino in nekajkrat mu je uspelo, da se je vrnil, čeprav noben obisk ni minil gladko in brez težav.

Pred enim od njih so ga denimo iz Buckinghamske palače posvarili, naj potovanje preloži zavoljo brata, takratnega kralja Jurija VI., ki se je ravno odpravljal na uradni obisk Združenih držav Amerike in Kanade, nesoglasja v družini pa bi lahko negativno vplivala na obisk. Edward se je s tem strinjal, a obenem palačo opozoril, da bo to zadnjič, ko se prilagaja bratu. V pismo Beaverbrooku, ki je bilo označeno kot osebno in zaupno, je med drugim zapisal: »Bojim se, da bosta mati in svakinja mojo ženo povsem izločili, že tako sta do nje hladni kot led.

Njun odnos bi lahko bil deležen kritik v Angliji in Ameriki, zato so mi svetovali, naj odložim potovanje v Anglijo, dokler se kralj in kraljica ne vrneta. Igral bom bratovo igro, zato sem se strinjal, da obiščem Anglijo spomladi, kot mi je bilo rečeno, a verjemi, to je bilo zadnjič. Najbrž mi ni treba posebej omenjati stroge tajnosti vsebine tega pisma, če komu uspe dokazati, da sem ga napisal jaz, bom v veliki nevarnosti. A kot moj dobri prijatelj in podpornik imaš pravico vedeti resnico.«


Pismu je priložil izrezek iz francoskega časopisa, v katerem je med drugim pisalo, da sta bila z Wallis v Francijo pravzaprav izgnana, kar pa je Edward zanikal in pojasnil, da se je tako odločil sam. »Z vojvodinjo so naju povsod lepo sprejeli, še posebno v Franciji, kjer živiva vse od poroke, pa moram priznati, da pogrešam Anglijo. Res je, da ni zakona, ki bi mi preprečeval vrnitev, a sem se odločil, da dam bratu prostor, da se uveljavi kot kralj, pri čemer bi bila moja prisotnost več kot moteča,« je zapisal ter se obregnil še ob odločitev družine, da Wallis ne ponudijo naziva njeno visočanstvo. »To je bila velika žalitev za vojvodinjo, ki sem jim jo jaz, kot njen mož in član kraljeve družine, vedno zameril veliko bolj kot ona. A s tem se ne obremenjujem preveč, imava dovolj drugih, pomembnejših skrbi,« je še zapisal Edward.


Predstavnik dražbene hiše, kjer bodo pismo ponudili na dražbi, je o njem dejal, da gre za izjemen kos zgodovine, ki pojasni marsikaj in hkrati daje vpogled v Edwardovo razmišljanje ter odnose v njegovi družini: »Vojvodi je bilo povsem jasno, kaj si o Wallis mislita njegova mama in svakinja, in ni si delal utvar, da bi lahko bilo kdaj bolje, kar je po svoje strašno žalostno.«