Pravi Hannibal Lecter- zaprt je v stekleni kletki, njegovo življenje je grozljivo

Hannibal Lecter je lik, ki je bil v knjigi pisatelja Thomasa Harrisa Rdeči zmaj prvič omenjen leta 1981, nato je bil upodobljen v več filmih in televizijskih serijah.

Med drugim v filmu Ko jagenčki obmolkenjo iz leta 1991, ko se je vanj prelevil valižanski igralec Anthony Hopkins.

A domišljijski lik ima »dvojnika« v resničnem življenju. Najslavnejši serijski morilec vseh časov je v strogo varovanem zaporu in šteje 71 let, piše Stil.rs.

Robert John Maudsley je zaprt v samici, ki spominja na stekleno kletko. Izjavil je, da bo, če bo kdaj izpuščen, znova ubijal.

V britanskih medijih je večkrat označen kot resnični Hannibal Lecter, že 44 let je v britanskem zaporu Wakefield v izolirani in neprebojni stekleni kletki, velikosti 5,5 krat 4,5 metra.

Edine naravne svetlobe je deležen, ko mora v družbi vsaj šestih paznikov na obvezno telovadbo, v stiku ni z nobenim od zapornikov.

Edina opreme njegove celice so stol in miza, oba iz ojačane lepenke ter umivalnik in stranišče. Njegova postelja je betonski kamen.

Kletka je obdana z debelimi prozornimi akrilnimi ploščami in ima na dnu majhno odprtino, skozi katero mu skrbniki dostavljajo obroke.

Grozno življenje

Robert  Maudsley je bil rojen v leta 1953 v Liverpoolu. Bil je četrti od 12. otrok in je del otroštva skupaj s tremi brati preživel v katoliški sirotišnici, star osem let je bil znova prepuščen staršem.

Njegova mama je bila zasvojena s kokainom, oče je bil alkoholik, ki se je fizično izživljal nad otroki. Robert je bil deležen najtežjih zlorab, saj se je sorojencem pogosto postavil v bran,  s čimer je še bolj razjezil očeta, ki ga je strogo kaznoval.

Pogosto je bil zaprt v sobi, obiskoval ga je le oče, da ga je lahko pretepel.

»Tepeni smo bili skoraj vsak dan. Pretepali so nas in nas pošiljali v sobo,« je nekoč pojasnil in dodal, da se od tedaj najbolj spomni udarcev.

»Nekoč sem bil pol leta zaprt v sobi. Oče je vrata odprl samo zato, da me spet udari. To je počel štiri do šestkrat na dan. Enkrat mi je na hrbtu zlomil zračno puško.«

S 16. leti je prišel v oskrbo dedka in babice v Londonu, to je bil čas, ko je spoznal kokain in marihuano ter se začel prostituirati. Nekajkrat je skušal storiti samomor in bil zato prisiljen poiskati psihološko pomoč.

Zdravnikom je dejal, da sliši glasove, ki mu govorijo, naj ubije starša in tudi, da je bil v otroštvu spolno zlorabljen.

Kasneje je priznal, da ko ubija, misli na svoja starša in da, če bi ju leta 1970 res umoril, ne bi umrl nihče drug. Njegove žrtve so bili morilci in pedofili, moril je samo kriminalce, hladnokrvno in brutalno.

Star 21 let je ubil pedofila Johna Farrella, ki je z njim stopil v stik zaradi seksa. Farrell mu je kazal fotografije otrok, ki jih je zlorabljal, to je v njem vzbudilo bes. Farrell je v bistvu edini, ki ga je pokončal na prostosti.

Strokovnjaki so določili, da je nesposoben za sodni proces, pristal je v psihiatrični ustanovi Broadmoor, kjer sta z drugim pacientom Davidom Cheesemanom leta 1977 umorila pedofila  Davida Francisa. Preden sta mu vzela življenje, sta ga mučila devet ur.

Zaradi tega zločina je bil premeščen v zapor, kjer je še danes in kjer so nastanjeni najnevarnejši zločinci. To ga ni ustavilo in je leta 1978 zagrešil še dva umora. Salneya Darwooda, obsojenega zaradi umora svoje žene in Billa Robertsa, obsojenega zaradi posilstva sedemletne deklice.

Skozi uho mu je z ostrim premetom prebodel možgane in po pričevanju zaposlenih del teh pojedel.

To sicer nikoli ni bilo dokazano, a od tedaj je Maudsley imenovan Hannibal kanibal.

Ko je bil prepričan, da je Roberts mrtev, je mirno dejal pazniku, da bosta dva manj na večerjici in da do naslednjih umorov ni več daleč.

Po teh zločinih je bila v kleti zapora zagrajena posebna kletka, kamor je bil premeščen leta 1983.  Steklena kletka je podobna kletki Hannibala Lecterja iz filmov Ko jagenjčki obmolknejo.

Leta 2020 je prosil za skrajšanje zaporne kazni v izolaciji, a je bil zavrnjen. Da bi lažje premagoval samoto, je zaprosil za dovoljenje, da bi lahko s pazniki igral družabne igre ali da bi imel papagaja. Tudi te prošnje so bile zavrnjene, tako kot tudi, da bi si s kapsulo cianida vzel življenje.

V enem od intervjujev je dejal: »Ničesar več ne upam. Nobeden od paznikov se ne ukvarja z mano,  ne zanimam jih, skrbi jih le, da se čim prej vrnem v celico.

Mislim, da bi lahko kaj govorili z mano, a ne. To je tako, kot da se vračam v otroštvo, v sobo, v kateri sem bil zaprt šest mesecev, in to me preganja.«